Vest

BARON (bêre): »Marija Smrékarica Beschliesserinn zu Sckivammhurg contra N. N. vulgo Matiček etc. etc. in puncto mului et promissi matrimo-nu«. Takó! smo tukej domá? —Néžika se bo kej veselila. (Matičku) Kaj ti praviš, Matiček?

Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi: komedija v 5 delih, v Ljubljani: J. Blaznik, 1840.

V Coca Coli so si belili glave, kako bi še povečali prodajo, pa se domisli en managerjev, da bi, proti primernemu plačilu, seveda, prepričali papeža, da v očenaš poleg ‘daj nam danes naš vsakdanji kruh,’ vnese še ‘in Coca Colo’. In so v Rim poslali delegacijo. Ta se je že po nekaj dneh, poklapana, vrnila, češ: »Papež nas je vrgel skozi vrata!« Pa ste ponudili zadosti, je zanimalo šefe. »Začeli smo z milijonom, potem smo mu ponudili pet, pri desetih milijonih dolarjev pa nas je napodil!« Šmentani peki! Prav zanima nas, koliko so mu plačali oni, so neuspešno dogovarjanje s papežem komentirali vodilni Coca Cole.

Božiča doma nismo nikoli praznovali, bil je v svinčenih časih pač običajen delavnik, šele ko so otroci zrasli, smo se začeli zbirati za božič. Na skupni večerji, saj se na Silvestrovo mladi tako razbežijo vsak po svoje. In vedno sem se čudil, da že svinčena oblast ni posvojila božiča kot družinski praznik, morbiden dan mrtvih pa je. Pa saj tudi pri Prešernu praznujemo dan smrti in ne 3. december, pesnikov rojstni dan!

Te dni berem in se čudim: upokojeni g. Uran, spravljivi modri g. Anton Stres (joj, kako na Goričanah že pogrešam posebneža in veseljaka g. Franceta Rodeta, ki se ima kmalu vrniti in razdira na Slovenskem najbolj žaltave!) in papež Benedikt XVI (pred posvetitvijo vodja nasledništva svete inkvizicije), predstavljajo za vzor tople krščanske (in sploh) družine sveto družino, hkrati pa slovenska podružnica mutinacionalke s sedežem v Vatikanu grmi proti aktualnemu družinskemu zakonu in se pridružuje grožnjam z vseljudskim referendumom!

Pa si poglejmo vzor od bliže: mladoletna in samska gdč. Marija zanosi po umetni poti (slovenska cerkev nasprotuje umetni oploditvi samskih žensk!). Danes je več načinov umetne oploditve. Intrauterna inseminacija je najpreprostejša oblika umetne oploditve. S posebnim katetrom se prečiščeno in v laboratoriju pripravljeno seme partnerja ali darovalca vbrizga v maternico. Drugi način je klasičen, t. i. IVF postopek, kjer po hormoskem spodbujanju jajčnikov pridobimo jajčne celice s pomočjo ultrazvočno vodene trans-vaginalne punkcije. Tako pridobljene jajčne celice takoj prenesejo v ustrezne gojiščne medije in oplodijo s prečiščenim semenom partnerja. Tretji način je neposredni vnos semenčice v citoplazmo jajčne celice. S pomočjo invertnega mikroskopa ter mikromanipulatorja vnesemo s stekleno pipeto le eno semenčico v vsako jajčno celico. Poznamo še gojenje oplojenih jajčnih celic v laboratoriju, kjer po oploditvi z eno od zgoraj opisanih metod jajčne celice v ustreznem gojišču prenesemo v inkubator z optimalnimi pogoji, kjer poteka razvoj oplojene celice. Pri vnosu zarodkov v maternico primerne zarodke vnesemo v maternico tretji ali peti dan po oploditvi. Opisani postopki so znanstveno dokazani in se uporabljajo (tudi pri nas), je pa še način, ki sicer ni znanstveno potrjen, zadostuje pa, da se vanj verjame – oploditev s pomočjo sv. duha. Kot je, pravijo, zanosila mladoletna in samska gdč. Marija.

Cerkev na Slovenskem nasprotuje enostarševskim družinam, pomemben del javnega mnenja tudi, in nič drugače ni bilo v letu 1 pred Kristusom. Vdovca g. Jožefa so prepričali, da ob petih otrocih iz prejšnjega zakona poroči gdč. Marijo in jo reši pred javno sramoto. Kakorkoli že, cerkveno se zanesljivo nista poročila, po besedah sodobnikov pa je tudi sam njun zakon vprašljiv, vsaj po današnjem cerkvenem prepričanju, ker pač ni bil konzumiran. Gdč. Marija je zanosila, rodila, živela poročena in umrla devica.

Naj povzamem: mladoletna in samska gdč. Marija je umetno zanosila (nosečnost nedvomno ni bila posledica edine od oblik zanositve, ki jo priznava Cerkev, podarjanju žene in moža drug drugemu, v svetem zakonu, seveda!), živela je v nekonzumiranem zakonu z g. Jožefom in Jezus je rasel ob očimu. Ta je kmalu umrl, tako pri Jezusovi vzgoji ni kaj veliko sodeloval, Marija pa je kot devica umrla nekje na turški obali. Njen grob je sanjala neka francoska nuna in so ga arheologi res našli! Sem bil tam, in lahko potrdim.

So palčki? So! So vile? So! Je Božiček? Je! Je dedek Mraz? Je! Za vse, ki vanje verjamejo.

In če se slovenski Cerkvi in papežu Jezusova družina kaže kot najsvetlejši zgled, resnično ne razumem, zakaj tako ostro nasprotuje slovenskemu družinskemu zakonu. Ta nič ne predpisuje, ničesar ne ukazuje, nič ne preferira, potrjuje samo, kar je tako že. Kot je Cerkev priznala, da zemlja ni ploščata, da ni center vesolja, okoli katerega se sukajo planeti, priznala Darwinov evolucijski nauk – samo čas potrebuje! Ker postavlja Jezusovo družino za zgled (mene oblika seveda ne moti!), bo zanesljivo nekoč priznala tudi slovenski družinski zakon. Posebej, ker je prošenj za umetno oploditev samskih žensk 15 na leto, istospolno starševskih družin z otrokom sto (da sodišče in socialno skrbstvo prisodita otroka očetu, mora biti z biološko mamo res kaj hudo narobe, gejevski in lezbijski pari pa /še/ nimajo posvojenih otrok). Otroka lahko spacata dva, ki nimata nikakršnih pogojev zanj, posvojitev pa je izjemno težaven in dolgotrajen postopek, kjer istospolni pari zanesljivo ne bi prišli skozi, ali pa ne bi nikoli prišli na vrsto.

Božič je primeren čas, da Cerkev na hitro spozna, da tako kot v nebesih, tako na zemlji.

Vsem, ki božič praznujete kot spomin na Jezusovo rojstvo in drugim, ki praznujemo božič kot družinski praznik, vse lepo!

Matjaž Vizjak