28. februar, 2010 | Vest

8. mednarodni simpozij »Potapljanje AST 2010«

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Tokratni 8. mednarodni simpozij »Potapljanje AST 2010«, v organizaciji Mednarodne zveze društev IAHD Adriatic , je svečano odprl profesor Stracimir Gošović, ki je za knjigo »Priručnik za komercijalna i mornarička ronjenja« v novembru skupaj s svoji sinom prejel nagrado Josip-Juraj Strossmayer za najboljše delo s področja medicinskih znanosti.

Simpozij je kot vsako leto bil razdeljen na tri sklope: Apneo (potapljanje na dah), SCUBO (rekreativno potapljanje) in tehnično potapljanje. V vsakem sklopu so se predstavili znanstveniki in športniki, ki so s svojimi deli zaznamovali preteklost ali pa so prav sedaj na vrhuncu svoje slave.

Sklop APNEA je pod taktirko Tomaža Favaia in Marka Ljubkovića pričel Jure Daić, prvi Slovenec, ki se je na svetovnem prvenstvu na Bahamih v globinskem potapljanju na dih potopil čez 100 metrov. Program se je nadaljeval s predstavitvijo raziskav na področju potapljanja na dih, ki jih v okviru DAN-a opravlja raziskovalna skupina Neala W. Pollocka. O podvodnem ribolovu pred petdesetimi leti je spregovoril Jože Turk, ki je v devetnajstih letih tekmovanj osvojil 64 pokalov, medalj in priznanj. Prvi sklop je zaključil Toni Brešković iz Medicinske fakultete iz Splita z izsledki raziskave o Kardiovaskularnih učinkih potapljanja na dih.

Sklop SCUBA, ki se je odvijal pod vodstvom Marina Brzca, Barbare Slaček in moje malenkosti, je pričel Paul Rose, človek, ki že vrsto let vodi ekspedicije na Antarktiki in je znan predvsem po seriji dokumentarnih filmov o oceanih, ki jih je posnel za BBC. V svoji predstavitvi nam je približal podvodni svet ledenih širjav ter skrivnostni svet oceanov in življenja v njih. Irena Radić Rossi nam je približala podvodna najdišča več kot 2000 let starih antičnih ladij, za njo pa nam je Carla Binelli, članica Women Divers Hall of Fame, predstavila načine za odkrivanje in potrjevanje zgodovine potopljenih ladij, ki jih uporabljajo v okviru organizacije IANTD. Sledil je prispevek Branka Ravnaka in Damjana Peklarja, ki sta predstavila organizacijo in izvedbo večje potapljaške odprave potapljačev s poškodbo hrbtenjače.

Sklop tehničnega potapljanja sta koordinirala Ivica Čukušić in Petar J. Denoble. Norvežan Alf O. Brubakk iz Univerze v Trondheimu nam je predstavil najnovejše izsledke na področju raziskav, povezanih z redno telesno vadbo kot načina zmanjševanja možnosti za nastanek dekompresijske bolezni. Govorniški oder je nato zasedel Anatoly M. Sagalevich, ruski znanstvenik, ki se je v zgodbo podvodnega sveta zapisal kot konstruktor globokomorskih plovil Pisces in MIR, pilot več kot 300 globokomorskih potopov in kot vodja 28 globokomorskih odprav, med katerimi je bil tudi edini raziskovalni potop na Severnem tečaju, kjer na globini 4261metrih po njegovi zaslugi »plapola« ruska zastava. Brez njega James Cameron ne bi posnel originalnih posnetkov potopljenega Titanica in morda bi Avatar gledali šele čez deset let. Za njim je Fabio Ruberti v okviru potapljaške odprave na potopljeno ladjo Szent Istvan umestil tehnično potapljanje med pomembna orodja podvodne arheologije. Sergio Angelini je predstavil vpliv hladne vode na delovanje regulatorjev, Petar J. Denoble pa pomen globinskih postankov pri tehničnem potapljanju. Zaključek je pripadal Danielu Frki, podvodnemu fotografu, soavtorju knjige Skrivnosti Jadrana in serije dokumentarcev Veliki brodolomi Jadrana, ki se je s sliko in besedo poklonil Karlu Baumannu, ustanovitelju Brodospasa in pionirju na področju dvigovanja potopljenih ladij.

V okviru simpozija sta se zvrstila še dva spremljevalnadogodka. V petek je potekala okrogla miza »Evaluation of Dive Computers«, kjer so vodilni znanstveniki na področju fiziologije potapljanja (Alf. O. Brubakk, Arne Sieber, Petar J. Denoble, Sergio Angelini in Martin Sayer) kresali mnenja o potapljaških algoritmih in varnosti potapljanja.

Drugi spremljevalni dogodek simpozija je bil 2. festival podvodnega filma – Sprehodi pod morjem, kjer smo več ur potovali skozi morja Grenlandije, Sudana, Filipinov, Mehike in Jadrana. Izbor filmov iz 13. Beograjskega festivala podvodnega filma je bil pester saj nas je vodil od preživetja sardin, morskih psov, kitov do zadnjih potovanj ladje Yongala, ki je potonila na plovbi od Melbourna do Cairnsa in nam bližje ladje Barona Gautscha, ki leži v bližini Rovinja in ki ga je skozi dokumentarec predstavil Marino Brzac.

Klaudija Poropat s pomočjo Alenke in Petra

Pogovori s sodelujočimi:

Stracimir Gošović:
KP: Z nami je Prof. Gošović (eden od idejnih vodij in pobudnikov Simpozija, častni član zveze IAHD Adriatic) Imate kakšne nasvete za bodočnost?
SG: Že dolgo sem v potapljanju –več kot 50 let (zadnja leta sicer ne več aktivno) – najpomembnejše je, da veš kaj počneš in kako to počneš, moraš znati uporabiti svoje znanje, da se istočasno povečuje varnost potapljanja. Pri dosegi cilja, moraš znati preceniti lastne zmožnosti in okoliščine . Še vedno je največja nevarnost potapljanja neznanje in nedisciplina potapljačev.
KP: Branko nas je, od kar projekt teče veliko naučil, trdo smo morali (in še) delati, kar je tudi prav… Njegov najljubši rek, takrat ko nam je bilo najtežje, pa je bil: »da moraš potapljanje imeti res res rad.«
SG: Točno tako. Veliko ljudi se potaplja, ker imajo potapljanje radi, vendar so tudi taki, ki jim je potapljanje le krinka, za lastne posredne ali neposredne interese…
KP: Glede na to da spremljate zvezo IAHD Adriatic od vsega začetka in dobro poznate šolanje hendikepiranih potapljačev, razlika med »navadnimi« potapljači in nami?
SG: Glejte, tako kot občudujem Branka, njegovem entuzijazmu in tej mali skupini v Zrečah (PKSK), ki je vse to pričela, še bolj občudujem vas, ker ste dosegli nekaj, kar do sedaj še nihče ni naredil. Četudi je bila vodilna stvar, o kateri smo govorili na prvem simpoziju, tako zame kot tudi za vašo motivacijo, bila najbolj to, da boste s tem, ko se naučite potapljanja, presegli velik del populacije. 99 % ljudi ne morejo narediti, kar vi delate – se potapljate, predpogoj tega pa je, da ste pri tem skoraj povsem samostojni. Medtem ste dosegli še več, zagotovo ste med boljšimi v regiji in tudi širše (nekatere najnovejše stvari poznam le delno)…
KP: najlepša hvala, upam na še mnogo skupnih let in da bi nam bilo tako lepo kot do sedaj.
SG: … Imam veliko let… bomo videli…

Paul Rose:

KP: Veseli nas, da je z nami Paul Rose, raziskovalec, pisatelj, najverjetneje najbolj znan kot avtor dokumentarcev o oceanih za BBC… Pred 5 dnevi ste se vrnili iz odprave na Antarktiki. Kako vam je bil všeč simpozij?
PR: Res dober dogodek, z širokim spektrom tem in predavateljev - filmski festival z veliko raznovrstnimi filmi (o živalih, razbitinah …), nato danes na samem simpoziju – cela paleta predavanj (o potapljaških računalnikih, o fiziologiji potapljanja, ljudje kot jaz so govorili o podvodnem filmskem ustvarjanju, potem je bil tu tudi profesor, ki upravlja s podvodnim plovilom MIR…) – in najverjetneje je to skrivnost uspeha… Vsak dobi nekaj zase in potem je tu še druženje med odmori, ljudje sklepajo nova poznanstva…. Skratka povsod se čuti dobra energija in to mi je všeč. Vesel sem bil Brankovega povabila, všeč mi je njegov stil…. npr. ko sva se pogovarjala, toliko let si si želela potapljanja pa te nihče ni jemal resno, potem pa si zvedela za Branka in evo sedaj si izkušena potapljačica… tudi danes sem videl vaš predstavitev…
KP: no, zaenkrat sem še vedno začetnica… Kateri vaš podvig vam je najbolj pri srcu?
PR: Antarktika. Ko sem začel potope na Antarktiki za British Antarctic Survey, je vsak potop bil na nek način edinstven. Prihajal sem iz vode z raznimi predmeti, organizmi in spraševal strokovnjake v bazi kaj so ti predmeti…. Užival sem, ko ti priznani strokovnjaki niso vedeli kaj so ti premeti. Nikoli prej jih še niso videli. Res lep občutek. Nikoli ne bom pozabil teh potopov.
KP: Na splošno mislimo, da v tako hladni vodi ni življenja.
PR: Točno tako. Ljudje vse lepo, barvito in zanimivo podvodno življenje povezuje s tropskimi vodami… Vendar to ni res, morje na Antarktiki je polno življenja in barve so neverjetne… Če bi pokazal posnetke tega, bi zagotovo mislili da so npr. iz Rdečega morja.
KP: In načrti za prihodnost?
PR: Pripravljam novo serijo dokumentarcev z naslovom Naši oceani, začeli bomo predvidoma aprila in končali septembra, pred tem pa grem na Šri Lanko in Indijo, kjer bom imel predavanja o klimatskih spremembah… Načrtujem tudi novo odpravo na Grenlandijo. Kar nekaj časa bom zopet preživel na Antarktiki, skratka čaka me zanimivo leto.
KP: Še kaj za konec?
PR: Prvič sem v Sloveniji in to je bila res dobra konferenca, če me boste naslednje leto spet povabili, bom prišel nazaj.
KP: Hvala lepa.

Irena Radić Rossi:

KP: Z nami je Irena Radić Rossi, profesorica Fakultete v Zadru in podvodna arheologinja. Malo več o današnji temi?
IR: Govorila sem o raziskovanju potopljenih antičnih rimskih ladij na področju Dalmacije, ki ima veliko podvodnih arheoloških najdišč. Na žalost je veliko najdišč izropanih, ker smo začeli za to dediščino skrbeti dokaj pozno. Kljub temu smo pred 15 leti začeli odkrivati ne izropane ostanke antičnih ladij, za katere smo sklenili, da bi bilo lepo da jih pustimo na morskem dnu na ogled potapljaškemu občinstvu. Najdbe smo dokumentirali, zaščitili s kovinsko konstrukcijo – kletko in jih lahko kot take vidite tudi danes. Vendar te kletke zahtevajo veliko truda in skrbno vzdrževanje. Da bi bili funkcionalni je treba dolgoročno skrbeti zanje. Priznam, da smo na tem področju še šibki in da bomo morali na področju vzdrževanja še veliko storiti. Vendar kot ideja to zelo dobro deluje - veliko je lokacij, veliko je materialov, muzeji vsega tega ne morejo sprejeti in raziskati itd. Raziskave ladijskih konstrukcij iz rimskega časa, o katerih sem govorila, potekajo v dokaj plitvem morju in tu se je pokazalo koliko nam arheologom pomeni znanstveno raziskovanje in podrobnem pristopu do arheološkega najdišča. Na ta način skušamo zbrati čimveč podatkov, ki bi jih uporabili za rekonstrukcijo preteklosti, predvsem navtične preteklosti. Govorila sem predvsem o dveh lokacijah in sicer o najdbah v Pakoštanah pri Biogradu in v zalivu Caska na otoku Pagu, kjer smo našli ladjo iz 1.stol. n.š., ki je izdelan s posebno tehniko šivanja – stara mediteranska tehnika izgradnje ladij.

Anatoly M. Sagalevich:

AS: O knjigi? Na začetku bi rad rekel par stvari o simpoziju, zelo prijeten simpozij, prijazni ljudje, pravi strokovnjaki… mislim, da je dobro da se dogaja v takšni državi, v tako majhnem mestu… Glede knjige – gre za leta in leta dela na globokomorskih operacijah in mislim da nihče na svetu nima takšnih izkušenj na tem področju… Mislim tudi, da bi ta knjiga morala imeti nadaljevanje… O tem razmišljam in v parih letih boste morda priče izida druge knjige…
KP: Najverjetneje imate ogromno spominov povezanih z vaših delom… Kateri dogodek vam je najljubši?
AS: Pošteno povedano, je najpomembnejši in tudi najbolj nevaren bil potop na severni tečaj. Zaradi zahtevnosti je od same ideje do implementacije minilo kar 9 let. Vendar se je zgodilo in takrat sem bil res srečen. Še vedno sem, ker to je bil zgodovinski dogodek. Kot prvi polet v vesolje, prvi polet na luno… To je bil izjemen dosežek, ne le zame in za ljudi, ki so sodelovali pri tem projektu, temveč tudi za velike strokovnjake – potapljače, pilote globokomorskih plovil in strokovnjake na področju vesoljske tehnologije.
KP:Hvala… v čast nam je, da ste prišli…

Marino Brzac:

KP: Letos si nas navdušil z »Baronom Gautschom«, kar nekaj oseb iz publike je želelo biti tam… Malo več o filmu?
MB: Veseli me, da vas je moj film navdušil, kar sem lahko tudi občutil, glede na aplavz po projekciji… Sem velik ljubitelj potopljenih ladij in potapljanja, s svojim kolegom Danijelom Frko pa se pravzaprav ukvarjava s temi razbitinami. Film Baron Gautsch je le en del sklopa filmov, ki sva jih do sedaj naredila. On je zadnji, zato je tudi bil na festivalu. Tudi lani sem z enim filmom bil na festivalu. Delamo dalje, pripravljamo že naslednjega – o parniku Vis, ki je potonil 1946 v Kvarnerju. Upam, da bo tudi ta navdušil gledalce, saj smo uspeli najti preživelega krmarja. Podrobno nam je opisal brodolom, pokazal daljnogled, ki ga je v času eksplozije imel okoli vratu… Z njegovim pričevanjem, podvodnimi posnetki ter arhivskimi posnetki parnika – mislim da bo izpadel en tak lep film. Upam, da bo film končan do naslednjega leta in ga bomo lahko gledali. Toliko o filmu….
KP: O festivalu?
Absolutno vse pohvale festivalu in organizatorjem, entuzjastom, da se nekaj takega organizira, da lahko vsi (tudi tisti, ki iz različnih razlogov niso vstopili v našo potapljaško družino) s pomočjo naših posnetkov vidijo vse te lepote. Da jih delimo. Povedal sem Branku, da sem pripravljen pomagati… Ne samo festival, tudi ta simpozij – kapo dol - vsa ta imena, ki se iz leta v leto pojavljajo na simpoziju (predavatelji), ne vem kje bi jih lahko drugače spoznali, govorili z njimi… Legende kot so letos npr. Prof. Anatoly M. Segalevich, Paul Rose…to so ljudje, ki so tako običajni kot zelo posebni… Glede na to, tako sam simpozij kot festival – odlično, odlično…

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.