Vest

V začetku februarja je vlada za namestnico zagovornice načela enakosti potrdila Barbaro Žgajner Tavš, bivšo poslanko SNS in kasneje Lipe, ki je med svojim mandatom javno zagovarjala in promovirala nestrpnost. Zaradi tega pooblastila vlade se je oglasila javnost, ki je ostro protestirala proti imenovanju Barbare Žgajner Tavš na mestu zagovornice načela enakosti.

Prejšnji teden je skupina intelektualcev sestavila protestno pismo, v katerem poudarjajo, da “dosedanje diskriminatorno delovanje Barbare Žgajner Tavš je dokumentirano in dostopno vsakomur, ki se o tem hoče poučiti. Še posebno aktivna je bila v gonji zoper nekdanjega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka. Za svoj boj si je zavestno izbrala uničujoče sredstvo, in sicer namigovanje na spolne zlorabe otrok. Vedela je, da tega madeža ni lahko izbrisati. Z enako ihto, kot je napadala institucijo varuha in njega osebno, je delovala tudi zoper Rome, kjer se je zavzemala proti zagotavljanju enakih možnosti in socialne vključenosti, ki bi jo bilo mogoče zagotoviti z uvedbo ukrepov in spodbud na področju šolstva, bivanjskih razmer in zaposlovanja.” Pod intervjujem pa pripenjamo še celotno izjavo za javnost, ki so jo podpisale Metka Mencin Čeplak, nekdanja predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine RS ter nekdanji direktorici Urada za žensko politiko Vlade RS, Vika Potočnik in Vera Kozmik Vodušek.

Zagovor zagovornice načela enakosti, Barbare Žgajner Tavš:

Vesna Vravnik

IZJAVA ZA JAVNOST

Za odgovorno politiko vlade do Urada za enake možnosti

Imenovanje Barbare Žgajner Tavš na mesto vršilke dolžnosti zagovornice načela enakih možnosti upravičeno razburja del javnosti. S tem pismom se pridružujemo protestu, objavljenem v nekaterih medijih. Oglašamo pa se tudi zaradi omalovažujočih izjav na račun samega instituta Urada za enake možnosti, ki implicitno opravičujejo sporno imenovanje. S slednjim se Urad žal dejansko sprevrača v nasprotje tistega, kar smo poskušali doseči z ustanovitvijo njegovega predhodnika Urada za žensko politiko leta 1992 (v prvi vladi dr. Janeza Drnovška). Skupaj z dejstvom, da državnozborski Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti predseduje oseba, ki izraža podoben odnos do marginaliziranih skupin kot aktualna v. d. zagovornice načela enakih možnosti, je to imenovanje v posmeh samemu načelu enakosti in spoštovanju človekovih pravic.

Urad za žensko politiko je bil (po zgledu številnih evropskih držav) ustanovljen po večletnih političnih bojih zunaj institucionalne politike in v njej sami. Zamisel o ustanovitvi posebne vladne službe za pravice žensk je temeljila v zahtevah, ki so se oblikovale v feminističnih skupinah v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mnogo dosedanjih praks, vključno z našimi lastnimi političnimi izkušnjami, dokazuje, da je v bojih za enakost odigral pomembno vlogo. Urad za žensko politiko je skupaj s parlamentarno komisijo z enakim imenom, ki je bila na pobudo takratne ZSMS-LS ustanovljena že leta 1990, opozarjal na izključevalne zakonske rešitve in zagovarjal takšne, ki vzpostavljajo enakost in enakopravnost, hkrati pa je vzdrževal produktivno vez med institucionalno politiko ter avtonomnimi političnimi in družbenimi skupinami in gibanji. Širil je vednosti o enakosti spolov, opozarjal na škodljive, pogosto prikrite prakse diskriminiranja, predlagal zakonske rešitve in ukrepe za vzpostavitev enakosti med spoloma ter bil močno prisoten v javnih razpravah o enakosti spolov in takšne razprave tudi sam odpiral. Skratka, širil je polje, v katerem je bilo mogoče neenakost obravnavati kot politično vprašanje. O tem priča vrsta ohranjenih ali na novo pridobljenih pravic: pravica do umetne prekinitve nosečnosti in temu ustrezna zdravstvena zakonodaja, prepoved diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti, sankcioniranje spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, zakon o enakih možnostih žensk in moških, zakon o preprečevanju nasilja v družini itd. Tudi aktualni predlog družinskega zakonika, ki izenačuje istospolne z raznospolnimi partnerskimi skupnostmi in družinami, ima zgodovino v predlogu, ki je leta 1994 na pobudo neformalne skupine nastal v Uradu za žensko politiko.

Predlog družinskega zakonika in urejanje statusa izbrisanih sta izjemno pomembna projekta, ki izhajata iz zavezanosti načelu enakosti in spoštovanju človekovih pravic. Vendar sta to zgolj dve od mnogih področij, kjer je politika izključevanja sproducirala ‘manjvrednega drugega’. Zavedamo se, da obstoj vladnih institucij, ki v svojem nazivu nosijo sintagme, kot sta spoštovanje človekovih pravic in načelo enakosti, sam po sebi ne zagotavlja uresničitve teh načel in namenov. Neučinkovitost institucije je običajno legitimen povod za njeno ukinitev ali institucionalno marginalizacijo. Pa vendar - za učinkovitost vladnih institucij je odgovorna vlada in najmanj, kar bi pričakovali od vlade, ki se sklicuje na načelo enakosti in človekove pravice, je, da Uradu, ustanovljenim z namenom, da se ta načela tudi uresničijo, zagotovi ustrezno avtonomijo ter finančne in kadrovske pogoje. Pomembno je, da osebe, ki vodijo take institucije, izkazujejo najvišjo raven politične kulture, etičnih in moralnih standardov pri ščitenju in uveljavljanju pravic družbenih manjšin, marginaliziranih skupin in nemočnih posameznikov in posameznic, da so pro-aktivne - in ne zgolj re-aktivne. Sporno imenovanje v.d. zagovornice načel enakih možnosti vsekakor ni odgovorno do tistih, za katerih pravice bi se Urad za enake možnosti moral zavzemati, ter do zagovornic in zagovornikov enakosti.

Metka Mencin Čeplak, nekdanja predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine RS;
Vika Potočnik, nekdanja direktorica Urada za žensko politiko Vlade RS in nekdanja predsednica Komisije za žensko politiko Državnega zbora RS;
Vera Kozmik Vodušek, nekdanja direktorica Urada za žensko politiko Vlade RS