Vest

“Vila Urbana. Za tiste, ki si lahko privoščijo.”
Kranjska investicijska družba, d. o. o.

’V ustavo smo zapisali, da so delavci, kmetje in delovna inteligenca ter vsi napredni ljudje Slovenije, združeni v vseljudsko organizacijo Osvobodilne fronte s Komunistično partijo na čelu, s svojim bojem v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji zrušili star družbeni red, ki je temeljil na izkoriščanju, političnem zatiranju in nacionalni neenakopravnosti, in začeli ustvarjati družbo, v kateri bosta človek in njegovo delo osvobojena izkoriščanja in samovolje in v kateri bodo ustvarjeni pogoji za svoboden in vsestranski razvoj slovenskega naroda.’

’Kje je zapisan ta umotvor revolucionarne estetike?’ se sprašuje mladi novinarski kolega Andrej Jaklič z Delovega Poleta in odgovarja: ’Citat –zapis nečesa nedosegljivega, neke utopije, nekega lažnega upanja, ki pa vedno znova zažge – lahko najdete na enem od kopice spomenikov na Trgu revolucije. … Kar pa zadeva estetsko vrednost citata: gre seveda za čisti ideološki in manipulativni anahronizem in bolno politikantsko fantazijo, ki ima le to vrednost, da enako cinično učinkuje v različnih obdobjih. Za čisto »žuto štampo«, ki jo mutasto ponavlja praktično vsaka politika v takšni ali drugačni obliki. Ker seveda ve, da se vse, kar se dovolj dolgo rine v glavo, v njej prej ali slej tudi znajde,’ končuje mladi pisec.

Z napisom na spomeniku ni, po mojem mnenju, nič narobe. NOB je bil res boj proti okupatorju in njihovim domačim pomagačem in hkrati boj ’za socialne spremembe, proti izkoriščanju, političnem zatiranju in nacionalni neenakopravnosti.’ Kaj je s tem narobe? In kaj je narobe s pričakovanji drugačne družbene ureditve, ’v kateri bosta človek in njegovo delo osvobojena izkoriščanja in samovolje in v kateri bodo ustvarjeni pogoji za svoboden in vsestranski razvoj slovenskega naroda?’

Narobe je, da pričakovanja niso bila uresničena. Še bolj narobe pa je, da smo danes, dvajset let po koncu socializma od teh pričakovanj še bistveno bolj oddaljeni!

Pokradeno je nekdaj družbeno premoženje, iz družbe v obliki limone - z nekaj po družbenem vplivu (politiki) in po denarju (obrtniki) na njenem stisnjenem vrhu, in deset tisoč brezposelnimi v njenem, prav tako stisnjenem spodnjem delu, ter debeli sredini, v kateri nas je bila večina, danes bi temu rekli srednji razred - smo prešli v družbo v obliki hruške, z nekaj bogatuni v njenem zoženem delu in večino revežev, nagnetenih v njen, hruškin, trebuh. Kmalu ne bo več razlike med zaposlenimi, tistimi na čakanju za delo, nezaposleni in socialnimi podpiranci!

Državni dolg dežele, je že dvakrat višji od dolga celotne nekdanje socialistične federativne republike Jugoslavije, v kateri so nerazviti izkoriščali razvite, razviti pa nerazvite, in je imela neproduktivna političen in gospodarski sistem, in tridesetkrat višji dolg od dolga, ki ga je t. i. država Slovenija nasledila od socialistične republike Slovenije po razdružitvi od drugih republik nekdanje skupne države!

Uspeh, da dol padeš! Če bi banke enako širokosrčno in brez pameti odobravale kredite, ki ne bodo nikoli vrnjeni, posameznikom, kot so jih t. i. managerjem in ’državi,’ bi imel danes vsak Slovenec skupen in individualen standard kot rojeni Dubajci! Tako pa je sposojeni denar poniknil v nekaj kilometrov avtocest, v nekaj patrij, ker jih več nismo sposobni plačati, večina pa ga je poniknila v zasebne žepe in za plačevanje norosti, ki so si jih izmišljevali država, njeni vsakokratni ministri, žegnali pa poslanci!

Zadnjemu tržaškemu štacunarju je jasno, da z dobički prevzetih podjetij ni mogoče odplačevati drugega, kot obresti na najeti kredit, glavnice zagotovo ne! Bankirji, ki so vsi univ. dipl. oec., ameriški magistri in doktorji, so si za take odločitve delili (in si še delijo!) nebeške plače in odpravnine, vse pa je postavila in jih požegnala politika. Roko umije roko, obe pa obraz!

Dve milijardi evrov smo (zanesljivo je to najmanj!) preplačali teh par kilometrov avtocest z več nepotrebnimi kot potrebnimi tuneli in viadukti, kar je toliko, kot je bilo vredno klasično orožje iz Slovenske Bistrice in sofisticirano iz Borovnice! Koliko so prodajalci dobili v kešu zanj, vedo samo oni, pa kupci in obveščevalci iz Beograda, Berlina, Pariza, Londona, Vašingtona in Moskve, pa egiptovski bankirji, pravijo. Naša generacija ne bo doživela, da bodo vpleteni odprli arhive, Praznikova in Frangeževi knjigi pa sta, pes laja, karavana pa gre dalje!

Slovenija se samo dela, da je država. Ima predsednika, parlament s poslanci in komisijami, vlado s predsednikom in ministri, vladnih uradov, agencij ipd., da se še prešteti ne znajo – manjkata pa nam (najmanj) dve milijardi evrov samo od gradnje avtocest!

Sprašujem, ali ni to čas za alarm, da zberemo potrebne podpise za referendum (250 tisoč Slovencev je v soboto enkrat že čistilo svinjarijo za drugimi!), odstavimo parlament in vlado in proglasimo lustracijo za vse, ki so se od osamosvojitve dalje ukvarjali s politiko in bili direktorji ter člani njenih (para)državnih vladnih uradov, agencij ipd. Zaradi njihove popolne nesposobnosti, ignorance, požrešnosti, nemoralnosti ipd. Da državi z dvema milijonoma lolekov v dvajsetih letih pokradejo in sfrčkajo tolikšen denar, ne da bi ’kdo kaj opazil,’ smo res loleki, tolikšni pa spet ne, da ne bi zali sklicati referenduma, lustrirati barabe, potem pa zaprositi EU, da nam priskrbi prisilno upravo. Dobro jo bomo plačali, kar pa še vedno ne bo za odstotek pokradenega!

Matjaž Vizjak