Vest

Do še pred približno desetimi leti se je filmskih festivalov izogibal kot hudič križa, čeprav so njegovi filmi redno sodelovali v glavnih programih filmskih festivalov v Benetkah, Torontu, Cannesu, San Sebastianu… Danes je na splošno zadovoljstvo organizatorjev in medijev njihov stalni gost, ena stvar se pa ni spremenila: Woody Allen ne dovoli predvajanja svojih filmov v tekmovalnem delu programa, saj kot pravi “film ni šport in ne vidim smisla v tem, da avtorji tekmujejo drug proti drugem.”

Ne vem, na kakšen odziv bi naletel njegov najnovejši film, če bi ga predvajali v canneski konkurenci, saj je za nami šele polovica festivala, vem pa, da je stari dobri Allen tudi v svojem petinnsedemdesetem letu v izvrstni formi: You Will Meet A Tall Dark Stranger je duhovita in zabavna komedija, z odlično napisanimi replikami in vrsto sijajnih igralskih stvaritev (Antonio Banderas, Josh Brolin, Anthony Hopkins, Naomi Watts …). “Najprej napišem scenarij in vloge, šele potem iščem igralce, ne obratno”, pravi Allen, “čeprav so igralke, s katerimi bi si želel delati, Cate Blanchett in Reese Whiterspoon, na primer. V tem filmu sem si želel Hopkinsa in Brolina, a o igralcih razmišljam šele, ko napišem scenarij.” Čeprav je tudi sam dolgo vrsto let igral glavne vloge v svojih filmih, Allena ne vidimo več pred kamero, “Dolgo časa sem igral romatnične junake, vendar sem zdaj že prestar za to”,  melanholično odgovarja, “ne zabava pa me igrati tipa, ki na koncu filma ne osvoji dekleta. Če se domislim načina, kako naj mi to v teh letih ponovno uspe, se vračam pred kamere!”

Če slavnemu newyorškemu režiserju omenite njegova leta, boste dobili duhovit odgovor, za katerim se skriva strah pred starostjo: “Kaj si mislim o starosti?” ponovi vprašanje Woody Allen, “nič dobrega, sploh mi ni všeč ta deal! Z leti ne boste postali pametnejši, bolj modri, niti ne boljši v čemerkoli, le hrbet vas boli in noge, pešata vam sluh in vid, to je zelo slaba kupčija. Svetujem vam, da se starosti izognete, če je le mogoče! Pozabite na holivudske filme, ki delajo starost bolj privlačno, ostanite mladi in lovite dekleta.” S starostjo je povezana tudi smrt, znan pa je Allenov strah pred smrtjo, kar je neštetokrat izjavil in tokrat še enkrat ponovil: “Nič nimam proti, da bi dočakal leta kot Manoel de Oliveira (portugalski režiser, ki je doplnil 101 leto in prišel v Cannes s svojim novim filmom!, op.a.) in da bi bil pri sebi, a če se bom nemočen vozil v fluoroscentnem vozičku, potem - ne hvala! Osebno sem odločno proti smrti, a se bojim, da nimam izbire. Sem velik strahopetec.” Allenov film, ki se ga z užitkom gleda od prvega do zadnjega prizora spremlja dva zakonska para, starejšega in mlajšega, slika njihove strasti, ambicije, načrte in pričakovanja, ki jih v glavnem spravljajo ob pamet! Dejansko so edini srečni ljudje v filmu vsi po vrsti trčeni! “To je moj pogled na življenje,” pravi Woody Allen, “vedno sem pesimist, življenje je boleča in temačna izkušnja, srečni ste lahko le, če se slepite. Berite Freuda in Nietzscheja, ki mislita enako, onadva sta bila pametna. Če ste preveč realistični, postane življenje neznosno, bolje je živeti v iluziji.”

Film je popolna iluzija in tako ne preseneča, da je Woody Allen ravno filmski režiser, na vprašanje, kaj bi počel, če ne bi bil režiser, odgovarja: “Če ne bi bil režiser, bi bil pisatelj, ko ustvarjam filme, vedno razmišljam kot pisatelj, zato imajo moji filmi pogosto pripovedovalca.”

Stjepan Hundić