Triinšestdeseti filmski festival v Cannesu se je zaključil. Dan kasneje je sicer razvajena (filmofilska) sedma sila ugotavljala, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo, ampak ne pretiravajmo. Vse pa tudi ni bilo tako (katastrofalno) brezupno in turobno kot v drami Alejandra Gonzalesa Inarritua Biutiful, za katero je Javier Bardem prejel igralsko Zlato palmo (ki si jo je razdelil z Italijanom Eliom Germanom za vlogo v filmu La nostra vita). In vendar se bomo morali z nergači strinjati, da je lanskoletni Cannes ponudil mnogo več medijskega in hedonističnega “mesa”: Lars von Trier je šokiral (Antikrist), Michael Haneke provociral (Beli trak), Quentin Tarantino zabaval (Neslavne barabe), Jacques Audiard navdušil (Prerok) … medtem ko je letos pookus kratek in ne ravno izjemen. Na splošno zrela avtorska garda sicer ni razočarala: eni se niso dovolj avtorsko potrudili in so reciklirali teme (Outrage Takeshija Kitana, Another Year Mikea Leighija, Čuden primer Angelica Manoela de Oliveire), drugi so ostali prepoznavni, z nekim kljub vsemu kvalitativnim odstopanjem in naredili precej soliden vtis (Copie Conforme/Izvirnik kopije Abbasa Kiarostamija, You Will Meet A Tall Dark Stranger Woodyja Allena, Tamara Drewe Stephena Frearsa, Aurora Cristija Puiuja). Še tisto malega ameriške produkcije je razočaralo (Oliver Stone z Wall Street 2, Doug Liman s Fair Game, Ridley Scott z Robinom Hoodom), medtem ko so gostitelji lahko še kako zadovoljni, tako s pozitivnimi kritikami kot s prejetimi nagradami.
Mučeniški film Xaviera Beauvoisa Des Hommes et des Dieux (O ljudeh in bogovih) so že od začetka spremljale odlične kritike, tako da Grand Prix ni bil ravno presenečenje za ta sijajni film o umoru trapističnih menihov v Alžiriji leta 1996, pred katerim se je tri leta prej zgodil pokol delavcev hrvatske Hidroelektre (brezskrupulozno prikazan v filmu) s strani alžirskih islamskih fundamentalistov. Francozi so prejeli tudi nagrado za najboljšega režiserja (Mathieu Amalric za slikovito, grenkosladko slice of life dramo Tournée/Turneja o ameriški ženski kabaretni skupini), medtem ko je bila Juliette Binoche izbrana za najboljšo igralko v Kiarostamievi drami v dveh vlogah Copie Conforme, o misteriju odnosa med žensko in moškim.
Zlata palma, ki jo je prejel tajski film Stric Boonmee, ki se spomni prejšnjih življenj Apichatponga Weerasethakula je mnoge neprijetno presenetila, a razloga za čudenje ne bi smelo biti: gre za originalen, navdahnjen in iskren avtorski film in konceptualno, strukturalno in miselno do konca doslednem delo. Tajski avtor, ki s tem sanjskim, mističnim, čudovito posnetim filmom kontemplira o mističnosti življenja (tema reinkarnacije in post mortem univerzuma je nedvomno navdušila dokazano avtorskega “darkerja” Tima Burtona, ki je bil predsednik žirije) tako nadaljuje svojo izjemno uspešno cannsko pot: leta 2002 je bil v programu Un Certain Regard za najboljši film izbran njegov film Blaženo tvoj, tri leta kasneje pa je dobil tudi Nagrado žirije za Tropsko bolezen.
Stjepan Hundić