Vlada presenečenja
Hitrost, s katero je bila oblikovana nova britanska vlada je lahko lekcija za EU
Koalicijska vlada, ki je nastala po splošnih volitvah v Veliki Britaniji 6. maja 2010, je mnoge presenetila. Zakaj? Prvič, ker je to prva koalicijska vlada v obdobju miru v Westminstru v zadnjih 70 letih. Drugič, ker se je liberalne demokrate na splošno vedno obravnavalo bolj kot levosredinsko kot pa desnosredinsko stranko in se je zdela tako pogodba z laburisti bolj verjetna. In tretjič, ker je bila nova vlada oblikovana tako hitro.
Konservativni premier Benjamin Disraeli je v svojem slavnem govoru rekel: “Anglija ne ljubi koalicij.” V njegovih časih je to držalo. In vendar je Westminster poznal številne koalicije med letoma 1919 in 1935; manjšinska vlada med februarjem in oktobrom 1974, in laburistično-liberalna ‘pogodba’ (podpora liberalcev v manjšinski laburistični vladi) v letih 1978-79. Od takrat so koalicije v lokalnih vladah in v novih decentraliziranih parlamentih na Škotskem in v Walesu postale pravilo. Poleg tega pa so izkušnje Evropske unije nepripravljenemu britanskemu prebivalstvu pokazale, da so le-te na evropski celini nekaj običajnega. Tisto, kar je pritegnilo tako konservativce kot liberalne demokrate glede koalicijske ureditve za obdobje polnih petih let, je bila stabilnost, ki naj bi jo ta prinesla državi.
Čeprav je filozofsko gledano sicer res, da so liberalni demokrati bližje laburistom kot konservativci, v praksi temu ni bilo vedno tako. Na lokalni ravni so se liberalni demokrati borili vsaj tako hudo proti laburističnim administracijam kot proti tistim modre politične barve (konservativcem, op. prev.). In medtem ko so bili Westminstrska pogodba iz leta 1978-79 in prvi vladi v novih parlamentih v Edinburghu in Cardiffu liberalno-laburistični, sta bili na začetku obe pod zmerno laburističnimi voditelji na področju oblikovanja politike natančno opredeljeni. V sedanjem britanskem parlamentu je pomenila izbira liberalnih demokratov dejansko izbiro med vrnitvijo na položaj laburistične stranke, ki pa je bila s strani volilcev zavrnjena, diskreditirana in močno razdeljena in si je prizadevala doseči dogovor s konservativno stranko, ki je novi vladi zagotovila večino glasov, ne da bi potrebovala podpore tretje stranke.
Hitrost, s katero je bila nova vlada oblikovana – lekcija, morda za Belgijo – ni bila posledica vnaprejšnje priprave (konservativci so pričakovali, da bodo dobili večino sedežev v parlamentu), temveč posledica potrebe po nujni obravnavi nevarnega kupa dolgov in plačilne bilance. Za razglasitev nove vlade je bilo potrebnih le šest dni - vključno z vikendom. Vse je bilo strah, da bi zamuda utegnila povzročiti množično dvigovanje britanske funte. Pogodba o vladi je bila sestavljena v pisni obliki (ob svojem času jo bo nadomestil precej podrobnejši dokument) in objavljena so bila imena ministrov v kabinetu kot odraz moči posameznih strank v parlamentu.
Bo to delovalo? Glede obdavčitve in javne porabe sta si stranki dovolj blizu, da bosta lahko sklenili dogovor brez večjih težav. Na področju izobraževanja imata tudi veliko skupnega. O ustavni reformi (decentralizacija moči, proporcionalni volilni sistem za zgornji dom, referendum o volilni reformi za spodnji dom) in o državljanskih svoboščinah prav tako obstaja možnost dogovora. Pomembno vprašanje pa bo Evropa.
Pogodba predvideva – na vztrajanje konservativcev - referendum o ‘kakršnemkoli nadaljnem prenosu suverenosti na Bruselj’ v času petletnega mandata vlade. Vendar pa s sprejetjem Lizbonske pogodbe ne kaže, da bi utegnilo priti do kakšnega pomembnejšega napredka. Podobno temu, potrjuje tudi, da si Velika Britanija ne bo prizadevala vstopiti v evrsko območje; kar je morda še dobro, saj še zdaleč ne ustreza maastrichtskim konvergenčnim kriterijem. Vendar so si liberalni demokrati zagotovili dogovor, da bodo nadaljevali z delom skupaj z EU partnerji na področju pravosodja in notranjih zadev in prizadevanju Velike Britanije, da bi v EU igrala ‘pozitivno’ vlogo. S pro-evropskima konservativcema, Kenom Clarkom kot pravosodnim ministrom in Davidom Lidingtonom za evropske zadeve, je te dogovore potrebno začitititi. Kot se je že v preteklosti dogajalo, se zdi, da bo EU precej verjetneje predmet spora znotraj konservativne stranke kot pa med strankama znotraj kolacije.
Pogodbo so liberalni demokrati dobro sprejeli. Njihovi poslanci so jo podprli soglasno, zvezni izvršni odbor z 29 glasovi proti 1 in poseben strankarski kongres, ki ga sestavlja 2000 delegatov s samo 12 glasovi proti. Konservativna stranka se ne posvetuje s svojimi poslanci oz. svojimi temeljnimi podporniki na enak način in govori se, da je slišati glasno nezadovoljstvo. Kljub vsemu pa je po 13 letih laburistične vlade večini konservativcev odleglo, da so se lahko spet vrnili na položaje.
Graham Watson MEP (VB, ALDE)