Vest

Hrvaška javnost se zgodbi o arbitraži posveča bistveno manj od slovenske, kolikor je pač nujno. Prevladuje podpora ugodnemu izidu referenduma, ki so ga, kot pišejo tamkajšnji mediji, aktivirali opozicijski poslanci Državnega zbora, ker so se počutili izigrane.

Sem ter tja je možno slišati izjave, da v Pahorju lahko vidimo glavnega »krivca«, da so Hrvaški vrata v EU na stežaj odprta, a je zagrebški »Globus« glede takšnih stališč zadržan: Banski dvori še vedno niso odprli vseh pristopnih poglavij, kar kajpak najbolj upočasnjuje integracije. Zato so se v medijih že pojavile špekulacije, da bi lahko leto 2012 kot datum vstopa utonilo v pozabo. Delno je za to kriva tudi Slovenija s svojo blokado, a glavni del krivde vidi časopisna hiša v Sanaderjevi vladi, ki je stvari v državi precej otežila (korupcija v zvezi s Podravko in ladjedelništvom). S prihodom Kosorjeve je interes obeh držav, da se končno najde skupna rešitev in pristopna pogajanja Hrvaške nemoteno nadaljujejo, le stopil na prvi plan. V primeru, da bi se volivci na referendumu odločili za izničenje ratifikacije, bi bilo leto 2012 za hrvaški vstop v EU neizogibno izgubljeno.

Denis Romac, urednik  hrvaškega »Novega lista«, je domnevo o neformalnem dogovoru na relaciji Pahor-Kosor, v skladu s katerim naj bi Slovenija v zameno za stik z odprtim morjem umaknila blokado Hrvaške, komentiral kot malo verjetne: v kontekstu referendumske kampanje naj bi slovenski premier preprosto skušal prepričati javnost o tem, da je sporazum najboljša možna rešitev. Navsezadnje je od uspeha sporazuma odvisna tudi njegova nadaljnja politična usoda. V arbitražnem sporazumu vidi Romac dobro rešitev tudi za Hrvaško, ker ta omogoča kompromis in združuje princip mednarodnega prava s principom pravičnosti. Sicer je del, ki omogoča odstop od mednarodnega prava, Hrvaška sprejela s stisnjenimi zobni, a drugače ni šlo. O pravici Slovenije do stika z odprtim morjem bodo navsezadnje odločali arbitri. Med možnimi opcijami vidi predvsem odločitev o skupnemu upravljanju spornega morskega ozemlja (neke vrste kondominij) ali pa bo Sloveniji odobrena služnostna pot do odprtega morja prek Hrvaškega morja.

Kaj pa arbitražni sporazum kot gospodarsko vprašanje? Iluzorni se Romcu zdijo sklepi, da je razvoj koprske Luke odvisen od rešitve mejnega vprašanja ter stika Slovenije z odprtim morjem – obstoj določenih plovnih poti ni vezan na meje teritorialnih voda. Poleg tega zaostanek pristanišča Reka vidi predvsem kot rezultat sposobnejšega vodenja v Luki.

Boris Dežulović, kolumnist »Nezavisnih novina«, enostranske izjave Hrvaške glede sporazuma komentira kot poskus, da bi si Kosorjeva zagotovila ameriški pritisk na Slovenijo, če bo to potrebno in v primeru glasovanja »proti«. Pritisk bi bil po njegovem usmerjen tudi na glavnega haaškega tožilca Sergea Brammertza, ki predstavlja glavno oviro pri pristopanju k Uniji. Romac podaja stvari v drugačni luči: izjavo Hrvaške, da ne bo sprejela zahteve Slovenije po stiku z odprtim morjem, vidi kot deklerativno in namenjeno zgolj domači javnosti – gre za sporočilo, s katerim bi želeli preprečiti širjenje ravno takšnih izjav, ki te dni prihajajo iz Slovenije. Trdi, da Hrvaška slovenskih zahtev po mednarodnih vodah ne demantira hkrati pa Sloveniji ni odobrila neposrednega stika z odprtim morjem. Istočasno naj bi torej privolila v odločanje mednarodne javnosti o problemu.

In kaj nas čaka ob morebitnem neuspehu slovenskega referenduma? Na Hrvaškem ne želijo oživiti  sporazuma Drnovšek-Račan,  ki ga je kot alternativo arbitražnemu sporazumu pred kratkim navedel predsednik SDS-a Janez Janša. Nekdanji hrvaški zunanji minister Tonino Picula je možnost označil kot »povsem nerealno«.

Goran Majstorović