Vest

Pred sedemdesetimi leti, junija 1940, je tri evropske države na vzhodni obali Baltskega morja, Estonijo, Latvijo in Litvo, zasedla Rdeča armada in jih nezakonito priključila k tedanji Sovjetski zvezi. To je bila neposredna posledica pakta, ki sta ga 23. avgusta 1939 sklenila diktatorja Josip Stalin in Adolf Hitler, ko sta se dogovorila, da si razdelita vzhodni del Evrope. Nacistična Nemčija je Sovjetski zvezi pustila proste roke pri vzpostavitvi prevlade na Finskem, v Estoniji, Latviji, Litvi, kot tudi v delih Poljske in Romunije.

Že po enem tednu od podpisa sovjetsko-nacističnega prijateljskega pakta, je Hitler napadel Poljsko, posledica tega pa je bil izbruh druge svetovne vojne. Stalin mu je sledil z okupacijo vzhodnega dela Poljske.

Stalinova obrazložitev članom politbiroja štiri dni pred podpisom sovjetsko-nacističnega pakta bi morala ovreči kakršnekoli morebitne dvome o namerah sovjetske prevlade:
“Če sprejmemo predlog Nemčije, da sklenemo z njo pakt o nenapadanju, bo Nemčija napadla Poljsko, kar bo v Evropi povzročilo resne nemire in izgrede. … V interesu Sovjetske zveze je, da izbruhne vojna med rajhom in kapitalističnim anglo-francoskim blokom. Potrebno je storiti vse, da bo vojna trajala kolikor je le mogoče dolgo zato, da obe strani izčrpa …. V premagani Franciji … se bo zgodila komunistična revolucija. … Kasneje bodo ti narodi, ki so sodili pod zaščito zmagovite Nemčije prav tako postali naši zavezniki. Tako bi dobili veliko prizorišče, na katerem bi izoblikovali svetovno revolucijo.” In sklene z besedami: “Nemčija nam je v baltskih državah ustvarila manevrski prostor in v ničemer ne nasprotuje vrnitvi Besarabije Sovjetski zvezi.”

Konec septembra in v začetku oktobra leta 1939, takoj po tem, ko sta dobro usklajena diktatorja z napadom dosegla razdejanje Republike Poljske, je Sovjetska zveza prisilila baltske države, pod krinko sporazumov o medesbojni pomoči, da dovolijo sovjetski armadi, mornarici in vojaškim letalskim bazam vstopiti na njihovo ozemlje. Uradno je morala Estonija sprejeti 25000, dejansko pa več kot 35000 vojakov Rdeče armade. Bili so mnogo številčnejši od njihovih lastnih obrambnih sil, ki so štele 12000 vojakov. Če povzamemo besede švedskega komentatorja se je, “Moskva pomikala hitro, zato da je lahko z bliskovito hitrostjo nataknila Stalinovo okovje nezavarovani Estoniji, Latviji in Litvi.”

Istočasno je Stalin nedvoumno obljubil, da bo spoštoval samostojnost baltskih držav in njihovo obliko vlade.

Prevzem sovjetske oblasti nad Estonijo je bil opravljen usklajeno z drugim partnerjem iz dogovora iz avgusta leta 1939 - nacistične Nemčije. Oktobra leta 1939, en teden preden so enote Rdeče armade prispele v Estonijo, je Hitler izdal ukaz zgodovinski nemški manjšini zapustiti državo (približno 17000 estonskih Nemcev je bilo “repatriiranih” na novo osvojeno poljsko ozemlje).

Spomladi leta 1940 so se v Moskvi začele priprave na dokončno okupacijo baltskih držav. 28. maja 1940 je uradni sovjetski časopis Pravda iznenada obtožil estonske „elite“ simpatiziranja z Anglijo in “sovraštva do Nemčije in vsega nemškega”. Istočasno so se začele večje enote Rdeče armade zbirati na estonski meji. Do sredine junija je bilo približno 160 000 mož in 600 tankov pripravljenih za napad na državo, katere morske in zračne povezave z zunanjim svetom so bile popolnoma odrezane.

14. junija 1940, ko je bila svetovna pozornost usmerjena na vstop Wehrmachta v Pariz, je Moskva postavila Litvi ultimat, ki sta mu 16. junija sledila podobna ultimata Latviji in Estoniji. Vse tri baltske vlade so bile obtožene “kovanja zarote proti Sovjetski zvezi” in “kršenja” sporazumov o medsebojni pomoči. Ultimati so zahtevali takojšnje oblikovanje novih vlad, ki bi bile sprejemljive za Moskvo, kot tudi namestitev dodatnih sovjetskih vojaških enot. V sovjetskih vojaških direktivah se je o baltskih državah govorilo kot o “sovražniku”.

17. junija 1940 se je začela popolna vojaška okupacija Estonije. Dodatnih 80 000 sovjetskih enot je vstopilo v to 1.2 milijonsko državo, kar je pomenilo, da je bilo skupno število precej več kot 100 000. To razmerje - en vojak Rdeče armade na deset estonskih civilistov se je ohranilo še nadaljnjih petdeset let sovjetske vladavine.

Po mednarodnem pravu je Republika Estonija, članica Društva narodov, postala okupirana država 17. junija 1940. Dva dni kasneje je Andrej Ždanov, Stalinov pooblaščenec, prispel v Talin z namenom, da opravi prenos pristojnosti z zakonite vlade na marionetni sovjetski režim. Do tedaj je Rdeča armada že prevzela popoln nadzor nad državo. Enote estonske armade so bile omejene na vojašnice, paravojaška Obrambna liga pa razorožena. Sovjetska tajna policija, NKVD je začela z aretacijami in čistkami v vladnih ustanovah. Zato, da bi prekril moskovsko-organizirani coup d’ètat, je Ždanov ukazal estonskim komunistom (ki jih je v tistem času bilo 150) uprizoriti demonstracije proti trenutni vladi. Večino udeležencev so predstavljali ruski delavci iz sovjetskih vojaških baz, enote Rdeče armade v civilu, kot tudi etnični Rusi z obmejnih območij, ki so jih pripeljali v Talin z vlakom. Spremljali so jih tanki Rdeče armade.

Estonski politični in vojaški voditelji so bili do tedaj že popolnoma izolirani od zunanjega sveta. Predsednik Konstantin Päts je postal talec tujih okupatorjev. Na sovjetski ambasadi je Ždanov pripravil listo kandidatov za novo vlado, ki naj bi jo vodilo nekaj levo usmerjenih intelektualcev, medtem ko so položaje moči že obvladovali komunisti. Po kasnejšem sovjetskem pripovedovanju so bili ti dogodki imenovani “junijska revolucija leta 1940″. Nova vlada je na začetku obljubila, da bo ohranila neodvisnost Estonije kot tesne zaveznice Sovjetske zveze.

Takoj po političnem coupu, so bile vse javne organizacije razpuščene, komunisti so vzpostavili nadzor nad mediji in začelo se je zatiranje domnevne opozicije. Zatem je Stalin ukazal izvedbo izrednih volitev v vseh treh okupiranih baltskih državah. Predstavljena je bila zgolj ena uradna lista kandidatov - lista Zveze estonskega delovnega ljudstva. Kljub ustrahovanju in hudim političnim pritiskom, je domoljubnim skupinam uspelo predložiti alternativne kandidate. Vendar so bili slednji na silo odstranjeni z list. “Volitve”, ki so potekale od 14. do 15. julija, niso dopuščale nikakršne možnosti izbire. Volišča so stražili vojaki Rdeče armade, civilistom pa so zagrozili, da bodo označeni kot “sovražniki ljudstva”, če ne bi prišli na volišča. Pa še potem so bili rezultati močno ponarejeni kot je možno razbrati iz ohranjenih protokolov volilnih komisij.

Tunne Kelam, evropski poslanec iz Estonije