20. junij, 2010 | Jan Šiško

Primož KraÅ¡ovec: “UmetniÅ¡ka kritika in zgodovina”

Predavanje v okviru Å OLE TEORIJE UMETNOSTI v sklopu Å¡estega trienala sodobne slovenske umetnosti U3.
  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Današnje »subverzivne«, družbeno angažirane in politično-kritične predstave in performansi so, vsaj v lokalnem kulturnem okolju, v veliki meri zgodovinsko nesinhronizirani/e z objekti svoje kritike – če vzamemo za primer trenutno zelo popularno predstavo Male zamrznjene podobe, ki kritizira objektifikacijo žensk v pornografiji, spolne sterotipe in potrošniško družbo ter se pri tem obnaša, kot da gre za družbene probleme, ki so relevantni danes, nas že na prvi pogled zbode v oko očitna anahronističnost tako stila kot objektov kritike. V dobi, ko sta politika Obame do Haitija po potresu in Kmetija slavnih razkrili mejo oziroma nemoč identitetnih politik in seksualnih subverzij, predstava kritizira stereotipne spolne vloge, značilne za suburban ameriška petdeseta – in v času prevlade supply-side ekonomije in padanja splošne kupne moči prebivalstva kritizira potrošniško družbo (ter celo bombastično citira anti-potrošniški traktat – iz leta 1955!) iz dobe demand managementa, gospodarske rasti in množične potrošnje.

Osnovna teza predavanja bo, da sodobna kritična umetnost pravzaprav ni sodobna in da je obtičala v šestdesetih - pri OHOju, Pupiliji, jugoslovanskem novem filmu in situacionizmu - ko se subverzivni performansi etablirajo kot (komercialno in simbolno) uspešen žanr. A ker je šla vmes družbena zgodovina naprej, danes ponavljanje gest iz šestdesetih nima več (tudi če so ga v času svojega izvora te umetniške geste imele – kar je tudi vprašljivo) političnih učinkov oziroma je politično povsem irelevantno. Kako to, da angažirana umetnost ne more naprej od šestdesetih, da se, le z nekoliko manj neokusnimi pričeskami, zatakne pri formah umetniškega protesta, ki danes ne bi mogle biti bolj tuje družbeni in politični situaciji? Kakšno je razmerje med zgodovino umetnosti in družbeno zgodovino v zadnjih petdesetih letih?

Primož Krašovec je raziskovalec na Pedagoškem inštitutu in podiplomski študent na FDV, drugače pa meni, da z marksizmom in leninizmom ni nič narobe.

Predavanje je potekalo 17. junija 2010 v avditoriju Moderne galerije, v okviru Å OLE TEORIJE UMETNOSTI, ki jo organizirata Delavsko-punkerska univerza in Moderna galerija v sklopu Å¡estega trienala sodobne slovenske umetnosti U3.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
2 x komentirano
  • Doctor je rekel/-la:

    Z Leninizmom meni, da ni nič narobe. Tako je Lenin samo utemeljil umor kot legitimno politično sredstvo, da ne bi škodoval naprej so ga takoj ubili. Torej ostali marksisti in leninisti niso bli čist nori.
    Nekaj realnosti jim je ostala. Tista, ki se je srečevala s sredstvi, močjo in smrtjo.

    Kolikor je pa predavatelj reprezentant socialne slepe pege, saj na vprašanje ali naj bi umetnik s svojimi
    umetninami proizvedel tudi teorijo, vprašanja sploh ne razume, ter ob ponovitvi nekaj zafloskulizira z marsizmom. Jasno je, da če umetnik sprejme koncept političnega boja v kulturi, ter da namerava živeti od svoje umetnosti bo vanjo vgradil strukturo, elemente, relacije, skratka kibernetski sistem.
    In ker ta sistem nastaja iz individualnega je individualna teorija.

  • Max je rekel/-la:

    letošnji U3 je kot katinski gozd ta je pa njihov politkomisar?