Kdaj bodo padli zadnji vizumski zidovi na Zahodnem Balkanu
“Predobro je, da bi bilo res,” je nedavno predstavitev albanskega notranjega ministra Lulzima Basha v Bruslju o pripravljenosti Albanije za odpravo vizumov za potovanja v Evropsko unijo dejal eden od poslanskih kolegov. Je Albanija res zrela ali si bo sama v prihodnjih tednih zaprla vrata zaradi napetih političnih razmer in dolgega ter bolečega iskanja sožitja med vlado in opozicijo po spornih rezultatih parlamentarnih volitev junija lani?
Kako kaže Bosni in Hercegovini, ki je po odpravi vizumskih zidov v Srbiji, Črni gori in Makedoniji decembra lani v še bolj izoliranem položaju? Kjer lahko lastniki hrvaških in srbskih biometričnih potnih listov že danes potujejo svobodno, kot tudi politiki in poslovneži, tisti z manj denarja in Bošnjaki pa morajo za vizume še vedno čakati v dolgih vrstah pred konzulati. V državi bo predvolilna kampanja pred oktobrskimi parlamentarnimi volitvami poleti dosegla vrhunec, v času, ko naj bi bila najpozneje znana časovnica za opravo vizumov. Proces vizumske liberalizacije že danes številni politiki izkoriščajo za nabiranje političnih točk. Bosta prevladala razum in treznost ali bodo odgovorni politiki zapravili priložnost za ljudi, ki nestropno čakajo na spodbudne novice iz Bruslja.
In kdo pravzaprav razmišlja o ljudeh? Odmislimo politična preigravanja in bitko za nabiranje moči. Dejstvo je, da sta Bosna in Hercegovina in Albanija v zadnjih mesecih dosegli velik napredek pri izpolnjevanju tehničnih pogojev za odpravo vizumov. Kar je konec maja priznala tudi Evropska komisija in za državi vendarle priporočila pogojno odpravo vizumov. Obe bosta morali prestati še zadnjo preizkušnjo, obisk strokovnjakov EU najverjetneje v začetku julija, ki bodo preverili še zadnje pomanjkljivosti, zlasti na področju boja proti korupciji in organiziranemu kriminali.
Potovanje brez vizumov je še posebej pomembno za mlade in za ljudi, ki nimajo denarja, da bi si kupili vozovnico za Zahod. Svoboda gibanja je temeljna pravica vsakega evropskega državljana in kako naj ljudje razumejo evropske vrednote, če je pot le nekaj sto kilometrov od doma zaradi vizumskih zidov trnova in močno omejena. Državljani Bosne in Hercegovine in Albanije zaslužijo jasno evropsko perspektivo bolj kot kdajkoli prej. Prav zaradi napetih političnih razmer, v katerih izgubljajo zaupanje v domačo politiko, kaj šele evropsko.
V zadnjih mesecih sem imela priložnost, da sem prepotovala prestolnice vseh petih držav Zahodnega Balkana, se srečala s številnimi predstavniki političnih vrhov, poslovneži, predstavniki nevladnih organizacij, civilne družbe. Ljudje so mi pisali pisma podpore in opisovali tragične zgodbe, ki jih piše življenje. Mladi so me spraševali, kdaj bodo lahko svobodno potovali v Evropo. Danes verjamem, da se mnogim še vedno godi krivica. Evropska unija ne sme odlašati z odpravo še zadnjih vizumskih zidov, vsak mesec šteje in morebitno pomanjkanje politične volje bi lahko resno načelo tudi verodostojnost 27-erice.
V Evropskem parlamentu stalno stopnjujemo pritisk tako na lokalne voditelje kot na evropske institucije, da moramo vsi opraviti svoj del naloge, da ne smemo izgubljati časa, saj z delitvijo na dobre in slabe države tvegamo še večje delitve in nestabilnost v regiji. Ne smemo si privoščiti črnih lukenj na zemljevidu Zahodnega Balkana, ki se včasih zdi kot mozaik. Mozaik, v katerem bi lahko le en manjkajoči delček obrnil sliko na glavo.
V Evropski uniji je vse bolj čutiti vnovčino “širitveno utrujenost ali apatijo.” Nekatere članice unije je v začetku tega leta prestrašil val iskalcev azila iz Makedonije in Srbije, o katerem so poročali predvsem v Belgiji in Švici. Podatkov o množičnem “begu” ljudi danes ni več. Drugim se morda ne mudi zaradi grenkih izkušenj v preteklosti po ne preveč uspeli širitvi EU na Bolgarijo in Romunijo. Ne smemo pozabiti, da Unijo pretresa gospodarska in finančna kriza in da so na evropski agendi bolj pomembne teme, kot je nov krog vizumske liberalizacije, katerega bi nekateri celo radi preložili na pozneje, ko bodo pripravljene morda tudi Ukrajina, Rusija, celo Turčija? Absurdno. Zahodni Balkan ima jasno evropsko perspektivo in vsak korak naprej bo korak za reforme, demokracijo, mir in stabilnost.
Ne sme nas biti strah odpiranja meja. Odprava vizumov za države Zahodnega Balkana pomeni svobodo gibanja z določenimi omejitvami. Ne gre za to, da bi ljudem omogočili pravico do azila, iskanja zaposlitve, ipd. Ne sme nas skrbeti, da nas bo preplavil val iskalcev azila, saj tisti, ki so želeli odpotovati, so to že najverjetneje storili. Najti moramo tudi rešitev, kako v proces vizumske liberalizacije vpeti tudi Kosovo.
Pomembno je, da ljudem v naši neposredni soseščini pomagamo na njihovi poti do EU, saj bo to okrepilo naše sodelovanje in stike med ljudmi. Za vizumski zidovi je zrasla cela generacija mladih in skrajni čas je, da jim omogočimo boljšo prihodnost.
Pričakujem, da bo EU vizume za BiH in Albanijo odpravila najpozneje do konca leta. Sicer se lahko upravičeno vprašamo, kdo izgublja verodostojnost? Članice unije zaradi pomanjkanja politične volje ali odgovorni politiki v BiH in Albaniji, ki zagotavljajo, da so za vizumsko liberalizacijo izpolnili vse pogoje? In če bo odgovornost zgolj naša, naj nas ne preseneča, če bodo ljudje izgubili zaupanje in če bo razkol med politiko, institucijami in državljani še globlji.
Tanja Fajon