Makedonija : Grčija - Nesojena dvojčka
Konflikt med Makedonijo in Grčijo glede imena je z grško blokado Makedonije pri povabilu v NATO leta 2008 dosegel enega od vrhuncev in še kar traja. Jabolko spora traja že skoraj dve desetletji in ne zadeva le dveh vpletenih držav, pač pa tudi sosednje države, regijo Balkana ter Evropsko unijo kot celoto. Navkljub neprestanim pogajanjem, konkretnejšega rezultata ni in v kolikor se spor v kratkem ne reši, se integracijski proces Makedonije lahko zavleče za nedoločen čas, Balkan pa ostane dodatno nestabilen.
S tem, ko Grčija vztraja pri svoji kaprici glede imena, postavlja Makedoniji na pogled nepremostljivo oviro in tako zavira njen napredek in razvoj. Makedonija se je znašla med tnalom in nakovalom in brez odločnejših korakov v smeri razrešitve spora z Grčijo lahko izgubi priložnost povabila k pristopnim pogajanjem z Evropsko unijo.
Evropska unija med tem brezplodno čaka na kompromis med državama, s tem pa sama izgublja ugled, saj je v očeh mnogih nezmožna prepričati svojo članico glede važnosti rešitve spora. Solunska deklaracija je že leta 2003 potrdila prihodnost držav Zahodnega Balkana v Evropski uniji, vendar je blokirana, paradoksno, prav z grškim ravnanjem. Države Zahodnega Balkana tako stopajo z mikro koraki proti uresničitvi tega cilja, Makedonija pa se formalno ne premakne že pet let.
Malo ironično je dejstvo, da Grčija načeloma ne nasprotuje vključitvi držav Zahodnega Balkana v EU, obenem pa trdi, da svojo sosedo želi videti v Uniji, vendar pod drugim imenom. Vključitev Makedonije v EU bi Grčiji prinesla nemalo prednosti tako na politični kot gospodarski ravni. Grčija bi šele s podporo Makedoniji lahko uveljavila svojo politično in ekonomsko vlogo na Balkanu. Do takrat ostaja samo-izolirana. Kljub temu Grčija z blokado vztraja, saj naj bi le v tem videla način, kako Makedonijo pripraviti do spremembe Grčiji spornega imena.
Makedonija je pripravljena na pogajanja za vključitev, njeno prebivalstvo ta cilj tudi jasno podpira, vendar ji očitno manjka odločitev nacionalnega vrha, da je pripravljena prestopiti Rubikon in doseči kompromis z Grčijo. Seveda položaj nikakor ni lahek. Še preden je sploh pričela s pogajanji za vključitev, se Makedonija sooča z izzivom ohranitve lastne identitete.
EU pri tem vztraja na politiki bolj ali manj pasivnega čakanja na rezultate. Rešitev spora je prepustila v roke Atenam in Skopju. Kljub temu, da je pacifikacija, stabilizacija in priključitev regije Zahodnega Balkana njen strateški interes, s strani EU ni jasnega pritiska za rešitev spora in pričetek pogajanj z Makedonijo. Nezmožnost rešitve spora in navidezna apatija EU meče vse prej kot dobro luč na unijo, ki bi svoje strateške interese morala postaviti pred bilateralne spore. Nenazadnje bi morala prav sedaj pritisniti na vso moč, da končno pride do pogajanj z vsemi zainteresiranimi državami Zahodnega Balkana.
Rešitev spora med Makedonijo in Grčijo je sicer bila ena izmed prioritet španskega predsedovanja EU, vendar pa se na tem področju očitno ni zgodilo nič omembe vrednega. Na zadnjem luksemburškem srečanju zunanjih ministrov junija 2010, Makedonija ni bila na dnevnem redu in je to točko odprl le slovenski zunanji minister, s tem ko je poudaril nujo po začetku pogajanj za vključitev Makedonije v EU.
Podporo pogajanjem z Makedonijo smo v Evropskem parlamentu izkazali tudi s pismom zunanjim ministrom EU in visoki predstavnici Ashtonovi. Z njim nas deset poslancev iz osmih držav in štirih poslanskih skupin apelira na države članice, da se Makedoniji dodeli datum začetka pogajanj. Želeli smo poudariti, da državi morata doseči obojestranski sporazum in da mora biti ta cilj jasno izražen tudi s strani vseh držav članic. Želimo, da EU pokaže jasen signal, da je ta cilj neizbežen in nujen tudi v luči ohranitve stabilnosti in napredka na Zahodnem Balkanu.
Zaenkrat smo še vedno na mrtvi točki, zato blokade Grčije ne smemo jemati zlahka. Še posebej ne v času, ko je proces evro-integracije držav Zahodnega Balkana praktično zastal. Vedno bolj se uveljavlja miselnost o »paketni« vključitvi Zahodnega Balkana v EU enkrat v prihodnosti. Makedonija očitno izgublja svojo časovno prednost zaradi nesporazuma s sosedo. Le z odločnimi koraki bi Makedonija lahko stopila naprej in s tem pokazala svojo politično zrelost v sprejemanju odločitev.
Zadnji čas je za rešitev spora. Če sporazum v kratkem ne bo dosežen, je popolnoma mogoče, da se bo zavlekel še za dolgo leta. Evropska unija tega ne sme dopustiti, prav tako pa si tega ne sme dopustiti Makedonija. Obenem je jasno, da če želi Grčija igrati resno vlogo v regiji, potem mora pristati na kompromis sprejemljiv za Makedonijo.
EU mora spoznati dodatno vrednost celotne regije Zahodnega Balkana, vključno z Makedonijo in zato vztrajati pri rešitvi odprtih vprašanj, pričeti pogajanja in potem sprejeti nove članice. Prelaganje datumov v prihodnost ogroža stabilnost Zahodnega Balkana. Obljuba evro-integracije je tisto, kar trenutno združuje in regijo povezuje v zdravo komptetitivnost. Ta politični moment EU ne sme izgubiti in zato je nujno, da da jasen znak volje po integraciji in osveži zagon držav, svoje članice pa vzpodbudi k solidarnosti in nesebičnosti. Solidarnost deluje, če je dvosmerna cesta in, če je povezana z odgovornostjo; to velja tako za Makedonijo kot Grčijo.
Zoran Thaler
evropski poslanec
Spoštovani g. Thaler,
Čeprav ste že opravljali tudi delo zunanjega ministra RS, pa vam o izvornem razlogu za blokiranje Makedonije pri vstopanju v evropske integracije, niso ničesar povedali s strani Makedonije in makedoncev samih. Še slabše pa je, da se sami niste bili sposobni srečati niti z enim makedoncem, ki vam bi lahko zaplet pojasnil v nekaj minutah.
Vse, kar je težava je sprejemanje odgovornosti za preteklost in lastištvo zemlje. Makedonija je bila na koncu balkanskih vojn je bila celotna pokrajina razdeljena med Srbijo (Vardarska Makedonija), Bolgarijo (Pirinska Makedonija) in Grčijo (Egejska Makedonija). Grki pa so na svojem področju začeli z agresivno raznorodevalno politiko in pregonom slovanskih prebivalcev Egejske Makedonije.
Sprejem Makedonije v evropske integracije bi tej dal mnogo večjo možnost zahtevanja, da se stare krivice (kraja zemlje, preganjanje prebivalcev) na primeren način popravijo, še danes živeči manjšini na tem področju pa dejansko prizna status manjšine. Stvari, ki jih grški nacionalizem ne bo nikoli in pod nobenim način dopustil, tako kot avstrijski nacionalizem zelo težko prenaša slovensko manjšino na avstrijskem koroškem.
Zagotovo pa je Solunu ime Solun z razlogom. Tako, kot je Beljak še vedno Beljak.
S tem, ko se bi Makedonija odrekla svojem imenu se bi odrekla svoji narodnostni identiteti in možnosti zaščite svoje manjšine v sosednji državi. Manjšine, ki je bila skoraj že iztrebeljna, ker je Evropa gledala stran, kakor to pač zna početi. Če želite kot evropski poslanec pomagati rešiti ta gordijski vozel, morate pomagati, da se bo Grčija soočila s svojo lastno zgodovino. Ta pa ni vedno čista in ima, kakor vsaka zgodovina naroda, tudi stranpoti, ki bi jih raje zamolčala. Če bo Evropa sama ugotovila do kakšnih krivic je na tem ozemlju prihajalo v preteklih 95 letih in, če bo Grčijo sama soočila s tem, da je potrebno račun za te krivice poravnati, potem tudi Grčija več ne bo imela razloga za blokado imena. Blokado, ki bi se lahko primerjala samo s tem, da bi Avstrija zahtevala, da se Slovenija preimenuje v Kranjsko, da ne bi slučajno mogla ščititi svoji manjšin v sosednji državi.
Makedonija in makedonci si ne zaslužijo takšnega odnosa. Vi g. Thaler, pa bi se lahko v celotni sliki bolje informirali. Če spor okoli imena resnično deluje banalen, pa je to samo površinski vtis. Tukaj je pač govora o strahu, da se bodo makedonci znova povezali in, da bo tudi Grčija postala zavezana k temu, da se stare krivice popravijo.
V letu 2013 bo od izgona večine makedoncev minilo 100 let. Psihološka meja po kateri bo skoraj nemogoče zahtevati popravek starih povzročenih krivic. Moja skromna napoved je, da bo po tem letu tudi Grčija “omehčala” svoje stališče. Seveda ne zato, ker bi ji to nekdo prigovarjal, temveč zato, ker bo politično oportuno potegnila črto pod zgodovino in rekla, da po 100 letih pa pač več ni možno popravljati krivic mrtvim.
Vprašajte pa makedonce koliko jih doma še vedno hrani ključe svojih domov v južni - Egejski Makedoniji. Domov iz katerih so bili pregnani. Etnično očiščeni.