4. julij, 2010 | Jan Šiško

Marko Jenko: “Nema priča: o telesu in vsesplošni agoniji”

Predavanje v okviru ŠOLE TEORIJE UMETNOSTI v sklopu šestega trienala sodobne slovenske umetnosti U3.
  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

V svojem prispevku bom izhajal iz dveh miselnih smernic, ki ju ponuja že kratka predstavitev, naslovljena kot Šola za umetnostno teorijo. Prvo izhodišče bosta tako šola in mišljenje umetnosti kot posebne družbene prakse, ki ima svojo zgodovino in – kot je v predstavitvi še zapisano – širši družbeni kontekst. Kolikor bo ta prva miselna smernica služila kot dokaj ohlapno ogrodje začetnemu delu prispevka, potem mislim, da se bo potrebno vrniti nazaj v šolo, in sicer na začetek dvajsetega stoletja, točneje v leto 1906, ko se je na neki osnovni šoli za deklice v Leipzigu odvijal prav poseben eksperiment, pod vodstvom znanega, takrat celo zloglasnega učitelja. Gre za eksperiment, ki je svojo utemeljitev, sledeč besedam učitelja, našel v delu nekega francoskega fotografa, katerega dejavnost pa nas vodi vse do la Salpêtrière. Če je v predstavitvi v ospredju umetnik, pa bo sedaj v ospredju še tisti, ki si njegovo delo ogleduje, ga morebiti bere itn. Drugače rečeno: pred našimi očmi bo šolsko telo, ki je postalo priča, a priča, ki ne laže in ki lahko pove vse – vso resnico in na neki način še nekaj več. Pa vendar bo to tudi telo, katerega priče smo skupaj z učiteljem postali tudi sami. Recimo, da bo s telesom v ospredju predpostavka popolnoma vidnega, poleg vprašanja ekspresivne moči telesa, kot temu pravi že slavni francoski slovar psihoanalize. Oko in histerija, torej. V vsem tem pa je moč začutiti navezavo na drugo, zelo kočljivo miselno izhodišče, namreč na vprašanje čustva, občutka, občutenja, z drugimi besedami: na afekt. Telo trpi in je celo zelo trpežno, afektirano je, saj ga nekaj aficira. Naenkrat ne more več izreči, zato kaže. Tla so zelo spolzka: na eni strani se nam telo ponuja kot nema priča in jamstvo resnice, na drugi strani pa vidimo fasciniranega opazovalca, ki je na varnem, trpeče telo ga hkrati privlači in odbija. Kolikor sprejemam miselno iztočnico v predstavitvi Šole, in sicer o neslanem primatu občutka nad mišljenjem, potem se bo veljalo držati še naslednjega: če telo v nekakšnem protislovju lahko pove vse, a je obenem v svoji aficiranosti nemo in se tako rekoč nečemu zgolj prepušča, neizrekljivo afekta pa zaklepa kot najintimnejši zaklad, potem se moramo obrniti na besedo oziroma na moč dobro izreči, ki pa je vezana na misel. Izreči tisto nekaj, a kolikor ni več jamstva, torej prav kolikor nemo telo ne more več biti jamstvo in kolikor odslej tudi resnica nima nikakršnega jamstva. Menim, da je v tem še ena klica vprašanja o agoniji v ožjem, t.j. telesnem pomenu, in njenem mnogo širšem dometu, ki ga predstavitev Šole veže na stanje stvari, na kapitalizem, ideologijo in seveda možnost preboja. Vendarle pa v mislih ohranimo sledeče: tudi breme najintimnejšega nam je lahko odvzeto.

Marko Jenko (1980), profesor umetnostne zgodovine in diplomirani francist, 2007-2010 mladi raziskovalec in asistent na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Polje raziskovanja: umetnostna zgodovina, likovna umetnost in psihoanaliza.

Predavanje je potekalo 17. junija 2010 v avditoriju Moderne galerije, v okviru ŠOLE TEORIJE UMETNOSTI, ki jo organizirata Delavsko-punkerska univerza in Moderna galerija v sklopu šestega trienala sodobne slovenske umetnosti U3.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
2 x komentirano
  • Poredoš je rekel/-la:

    in taka nakladanja plačujemo dakoplačevalci?

    • kokoš je rekel/-la:

      Ma ti nisi na njegovi ravni. tip je izjmemno inteligenten in razledan kot nihče pri svojih letih. nImate pojma kakšna fantastična predavanja so to.