Vest

Kam bi se skril jezik, če ne bi bilo zob.
B. I.
 
V polsnu se mi sestavljajo plasti jezika … ostani buden pod površjem jezika, ostani pozoren ob lomljenju stavkov, zanihaj v nabrekle prostore, v navidezno slast, ki odzvanja. Beseda je molk in razen tega zagrobnost. Skrajni rob jezika je razpršenost. Spominske plasti se luščijo. Sem res kot jezik, zaprt v stekleno kroglo, se odbijam od stene do stene, me razgaljajo prhki prostori, udarci žvepla, varjena mašila za spremembo naslova …

Ezoterično razmišljanje me kmalu začne utrujati, plašiti, ker mi izmika tla pod nogami, dušo pa zapleta v nevarne višave, kjer ni nobene opore. Besede bruhajo v zdrsljivo magmo jezika. Moram se spustiti v kruto realnost, kjer se vse začenja in še več – končuje.

Z recepcijo proznega pisanja imam težave. Karkoli napišem onstran metaforičnosti, drugim povzroča travme; čeprav pišem o sebi, se plasti jezika kot kislina zajedajo v bralčevo podzavest. Nočem žaliti in s pisanjem nasilno razgaljati, a dogajajo se alkimistični premiki, ki povzročajo bolečine. Je piščeva (moja) tesnoba, neznosno stanje predsmrtnega strahu, tako nalezljivo, da se seli na druge …?

Povedal vam bom zgodbo, kako sem ostal brez svojih zob, na milost in nemilost prepuščen vrzelim v ustih. Mogoče bo metafora minevanja odstrla skrivne plasti jezika. Zgodba se začenja davnega leta 1982. Z mojo veliko in zadnjo ljubeznijo, L., ki jo je kasneje ugrabila temačna usoda, sva se sprla okrog na videz običajnega vprašanja, kaj je zvestoba, in ali lahko ženska flirta z drugimi, da bi partnerjevo ljubezen in zvestobo postavila na preizkušnjo. Odgovarjal sem ji, da so tovrstni testi nepotrebni, da bolj razgaljajo notranji nemir, kot pa preizkušajo ljubezenski napoj. V obupu, ki je imel globlje vzroke – predvsem sem si strahotno želel pisati, pa so me prazni listi papirja strašili do nespoznavnosti –, sem se zatekel k prijatelju R., s katerim sva spila flašo ruma. Kasnejših dogodkov se ne spominjam dobro, ampak po pijanskemu večeru sem si strahotno želel domov, v varno zavetje vsakdanjih nevroz. Jutranji pogled v ogledalo me je prestrašil kot še nikoli. Na pomečkanem obrazu so v ustni votlini štrleli ostanki treh zob. Tako sem dobil prvi mostiček, ki ni bil iz porcelana. Leta so minevala, vse notranje travme in strahovi so se zrcalili v kariesu, ki je počasi in zanesljivo uničeval mojo zobno substanco. Drugi mostiček sem si dal narediti pri znanem, uglednem, zasebnem zobozdravniku, ki je bil velik ljubitelj prepovedanih drog, kar sem zvedel šele malo kasneje.

Pripovedoval mi je, da obvlada, da ga spitbol prestavi v stanje popolne koncentracije in pomirjenosti s samim sabo, kar mu omogoča popoln uvid v stanje stvari. Zaradi teh nadčutnih sposobnosti, ki so me fascinirale, saj jih je podajal z brezhibno retorično vznesenostjo, zob ni slikal. Moje zobovje je koval do filmskih višav, saj je imel tehnika, ki se je učil v Hollywoodu. Občasno je padal v krizo, spraševal me je, kje lahko dobi metadon, saj sem takrat kot prostovoljec ustanavljal Stigmo, kjer smo narkomanom brezplačno delili kondome in igle za varno iniciranje. (Mogoče je vzrok, da se aids ni razširil med uživalci nedovoljenih drog, prav v zgodnjem zmanjševanju škode, kar je nato postalo del nacionalnega programa.) Skupaj z zobarjevim propadanjem – kasneje se je zapletel v številne težave – so po nekaj letih zobje začeli izgubljati zvezdniški lesk pod brezhibnim porcelanom, vsi nosilci niso zdržali.

Naslednji mostiček, sestavljen iz šestih zob na desni strani, sem dobil na zlovešči dan, 11. septembra 2001, ko sem v Piranu zvečer s strahom zrl v podirajoča se dvojčka, ki sta spremenila svetovno zgodovino in naftno-orožarskemu lobiju omogočila napad na revne države z obiljem naravnih surovin. Ta mostiček ni mogel dolgo zdržati, saj je imel popotnico nesrečnega dne, ki je v tesnobo in strah pred nevidnim sovražnikom zavil dobršen del sveta in omejil trudoma pridobljene svoboščine.

Povečana represija države in iskanje notranjih sovražnikov, to je postala priljubljena igrica večine vlad, kar pa ni ustavilo velikega kapitala, ki z ustvarjanjem umetnih potreb še vedno navidezno teši potrebe po svobodni izbiri. Prevelika ponudba na trgu nas hromi, izbiramo med tisočerimi možnostmi, vsi svobodni, vsi optimalno odgovorni (beri odlično študijo Renate Salecl: O tesnobi). Ni čudno, da nas tesnoba spremlja na vsakem koraku, sprašujemo se, ali nas bodo drugi še spoštovali in nas imeli radi, če se napačno odločimo. Sodobni pekel, v katerega smo porinjeni, je nenehno ocenjevanje sebe in primerjanje z drugimi. Ni problema, vsak trenutek nas lahko aniksiolitiki zazibajo v otopelost, a tveganje je veliko, saj bo z umetno pridobljeno mirnostjo izginila tudi ustvarjalnost; brez zavedanja končnosti naše ravnanje ne more biti produktivno. Psihiatrični pacienti, ki pišejo, so živi samo v trenutkih, ko se ne omamljajo s tabletami, a skoraj vedno se avanture z opustitvijo predpisanih terapij končajo v bolnišnici. Cena, da si živ, nikoli ni bila majhna!

Včeraj sem izgubil zadnji zob na desni strani, ki je nosil dobršen del podkve. Zobar, ki sem ga izbral za zadnjega grobarja v svojih ustih, je eno leto po tistem, ko sem mu na roke, brez računa, plačal 3000 evrov, skrušeno ugotovil, da je za to ustno tragedijo morda kriv stres, novodobna mantra, ki naj bi magično razložila vsa nepojasnjena delovanja na našem duhu in telesu. Imelo me je, da bi ga ročno na gobec, a izgubljenega zoba usoda ne bi povrnila.

Ne moreš biti živ, ne da bi se ti to poznalo do krvi in mesa. Kaj o vseh teh pripetljajih pravi jezik, je s svojo alkimistično močjo nezavedno izrinil vse zobe, da bi se lahko neovirano gibal po prostranstvih duha? Kdo ve …
 
Igor Bizjan