Vest

Obdobje novega jugoslovanskega filma (1961-1972), kasneje s strani oblasti ožigosanega za »črni val«, pomeni eno najpomembnejših intelektualnih, umetniških (estetskih) in idejno političnih avantur generacije, ki je vstopila v jugoslovanski prostor v začetku šestdesetih – tako v filmski produkciji in režiji, kakor tudi v filmski kritiki in teoriji; Tršar jo je poimenoval »iskanje in oblikovanje modernega jugoslovanskega filma različnih poetik.«

Že v zlatem obdobju novega jugoslovanskega filma so ga – tako avtorji sami kakor tudi filmski teoretiki in kritiki – opredeljevali kot raznorodnega; zdi se, da mu je tudi danes nemogoče določiti nek prepoznaven univerzalen estetski kod. Lahko bi si izposodili Stojanovićeve besede, da novi jugoslovanski film predstavlja »mozaik subjektivnih stališč in načinov izražanja«, šlo je namreč za precejšnjo stopnjo svobode in avtonomije posameznih avtorjev.

Novi filmi so bili v primerjavi s tradicionalnim filmom estetsko radikalni, vzpostavljali so »transgresijo« narativnih oblik, tematik, struktur in vizualnih/zvočnih konvencij »večinskega« filma. Prvi so se – na ravni forme in na vsebinski ravni – od kolektivnega pomaknili k individualnemu, kolektivne mitologije (socializma) so zamenjale brezštevilne osebne mitologije.

Z novimi formulami in produkcijskimi prijemi so novovalovci zavzemali radikalno pozo, ki je zanikala obstoječe (tudi žanrske) normative, oblast pa je v njem posledično prepoznavala sporno ideološko naravnanost. Po letu 1968 se je v Jugoslaviji na eni strani izvajal strog državni in partijski nadzor nad vsebino filmov, na drugi pa se je ponujala priložnost za film – odprl se je prostor za kritični retrospektivni pogled na obdobje jugoslovanskega stalinizma takoj po vojni, hkrati pa se je dogodil povratek k stalinističnemu dogmatizmu, ki je filmu onemogočal kritično soočanje s svojo sedanjostjo.

Leto 1969 je pomenilo institucionalizacijo« termina črni val in začela se je sistematična gonja proti »črnemu« filmu, ki je pomenila konec ustvarjanja neke struje. Zastavljamo si vprašanje, na kak način so filmi, posneti v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih, obdobju intenzivnega kulturnega in intelektualnega delovanja politične levice, podajali pogled na politično zatiranje, kakšen je bil njihov socialni naboj in kakšne politične implikacije so sprožali. Ali lahko v primeru novovalovcev prepoznamo prakso posrednega disidendstva?

V primeru »črnega« vala je šlo pravzaprav za cenzuro in onemogočanje dela posameznikov – oblast njihovih del sicer ni uradno prepovedala, vendar pa se njihovih filmov ni projeciralo ali se o njih pisalo. V seminarju bomo skušali izpostaviti distinkcijo med filmi, ki so pristali na »črni« listi in tistimi, ki niso, ter na ta način skušali prepoznati, kakšne vrste »motnjo« je v njih prepoznavala oblast in kakšna vrsta onemogočanja, cenzure je bila dejansko izvedena. Delovanje in delo novovalovcev bomo prevpraševali v produkcijskih okvirjih, ki so na nek način definirali tematske usmeritve in artikulacijo novega filma oziroma kinematografije, in socialnopolitičnem kontekstu, v katerem je novi, »črni« film nastajal.

Maja Krajnc je doktorska študentka na ISH in članica uredniškega odbora revije Kino!

Predavanje je potekalo 24. junija 2010 v avditoriju Moderne galerije, v okviru ŠOLE TEORIJE UMETNOSTI, ki jo organizirata Delavsko-punkerska univerza in Moderna galerija v sklopu šestega trienala sodobne slovenske umetnosti U3.