Vest

Modrost srca se dotika naivnosti.
Ali sanjam,  sem buden, sem metulj, ki brezglavo leti v napačno smer?

Želel sem se z nekom pogovoriti, izmenjati mnenje, ga vprašati kako si, se počutiš živega, kakšne problem imaš, si zadovoljen z svojim življenjem, hotel sem najti pristnega, neponarejenega človeka v sebi in drugem. Hodil sem po ulicah, srečal prostitutko in ji potožil, da bi rad našel človeški stik. Povedala mi je, da lahko pri njej vzamem uro, pa bova v kratkotrajnem telesnem stiku že našla kakšen odgovor. Odvrnil sem ji, da nimam denarja, da bi se rad samo pogovarjal o sončnem zatonu, o svobodi in ljubezni. Žalostno me je pogledala, nimam časa, za klepet, doma me čaka otrok in neplačani računi, žal mi je, ne morem ti ustreči.

Šel sem naprej. Ob cesti je bila pisarna politika, ki ima občasne pogovore z krajani. Vstopil sem. Za mizo je sedel debelušen človek srednjih let, lepo obrit in počesan. Zraven njega je sedel čistokrven pes. Rad bi našel nekoga, da bi se z njim pogovarjal, rad bi osmislil svoje bivanje v prijetnem klepetu z drugimi, izmenjeval čustva, poglede in upanja … ne bi rad žalil ljudi in vanje metal kamenje, rad bi poiskal dobroto, altruizem, zavezništvo, pozitivno energijo. Politik me je začuden pogledal. V parlamentu se pogovarjamo o pomembnih stvareh, plačah, proračunu, rebalansu sredstev, ki jih nekje primanjkuje, drugje pa ostajajo nespametno porabljeni. naša naloga je pomembna, skrbimo, da v državi vse lepo teče, da so ljudje srečni in zadovoljni … božal je psa in govoril in govoril, kako epohalno pomembna je njegova naloga, kako bomo z skupnim delom vse naredili, samo bolj se moramo truditi, sedaj, ko je kriza, bolj zategovati pas za skupno dobro. Od nabuhlih besed so me bolela ušesa, vprašal sem se, kako ubogi pes zdrži vso ploho priliznjenih besed.

Sklenil sem, da v gostilni, že vedo kaj potrebujem, marajo biti pametni, saj jih obiskujejo množice ljudi. Prsata krčmarica, me je vprašala, kaj bom pil. Izrazil sem željo po pogovoru. Ali pij ali pa ven, je grobo zabrusila. Brez denarja ne boš ob pultu sanjal. Žalosten, sem se pobral, čudno, me je pogledala, ko sem ji rekel, da ji želim lep dan, da bi se dobro počutila in našla mir v sebi.

Obiskal sem izbranega zdravnika, ta bo že vedel, kaj mi manjka, česa si želim. Hotel sem mu razložiti, kaj si želim, o čemu sanjam, kaj so moje najskrivnejše želje, da bi rad iskren pogovor. Živčno je pogledoval na uro in hitel razlagati, da ga zunaj čaka še dvajset nestrpnih bolnikov. Napisal mi je napotnici za dom, ki se imenuje Varnost in skrb.

Na poti sem se ustavil še v mističnem društvu, ki ljudi zdravijo z polaganjem rok,  pričakalo me je kadilo in veliko plakatov s pomirjujočo vsebino. Ljubezen, zdravje, sožitje. V kratkem pogovoru so mi razložili, da bodo molili zame, saj je moja želja po pristnem človeškem stiku zanimiva, da pa moram za podrobnejše informacije plačati znesek za zdravilni vikend, v katerem mi bodo razložili skrivnosti bivanja in transformacijo v sočutje, brez denarja, pa ne gre iskati razsvetljenja, ker ga ne bom znal dovolj ceniti.

Hvala bogu, da mi je zdravnik napisal napotnico. Po kratkem pogovoru, so me v bolnišnici preoblekli v pižamo in mi pokazali sobo v kateri so nepremično ležali, strmeli v steno in podrsavajoče hodili odsotni ljudje. Dali so mi večerjo in sem utrujen zaspal. Naslednji dan sem prosil sestro, da bi se rad pogovarjal o svobodi in  ljubezni, pa mi je dala pest tablet in vodo. Rekel sem, da nočem zdravil, da sem zdrav, samo rad bi vedel kdo sem in kam grem, rad bi našel odgovore na pomembna vprašanja. Zadržali so me, psihiatrija potrebuje paciente, da veda osmisli svoj obstoj in ker so bile prazne postelje, so me zadržali za nedoločen čas. Poskušal sem osebje prepričati, da sem normalen, odigral sem vse registre normalnosti, ki sem jih poznal, pa so me samo zabodeno gledali, na koncu sem jih skrušen in jokajoč prosil, naj me gledajo z srcem, naj me razumejo. Preveč sem bil živ, preveč dejaven, preveč ekspresiven, hotel sem prijazno človeško besedo, pa naj me stane kar hoče. Moje obnašanje so dojeli kot preveč veselo, evforijo, ki se navadno konča z padcem v drugo skrajnost, potrtost, depresijo.

Bolj ko sem poskušal razložiti svoje občutljivo stanje, bolj sem imel občutek, da se mi bo resnično strgalo, da se mi bo v želji po trohici človečnosti do konca odpeljalo. Vse je ujeto v mreže poslovanja, dogovarjanja, drobnih laži in uslug, jez sem pa izpadel iz te igre, hočem samo resnico. Ali res vedno pokličejo možje v belem, če človek prestopi meje dogovorjenega obnašanja, preveč razmišlja o lepoti, svobodi, bratstvu… sanjal sem o letu nad kukavičjim gnezdom. Onesposobili so prijatelja z elektrošoki, peljal nas je na izlet, nam predstavil prijateljice noči, s katerimi smo se ljubili, z njim si se lahko pogovarjal o mističnih skrivnostih prostranstva. Glavna, železna sestra je preživela, čutim kako me nekdo duši z blazino…

Igor Bizjan