Vest

Ena najbolj tipičnih lastnosti sodobnih medijev je njihova kratkotrajna pozornost. Ko zgodba ni več dramatična, »sveža« oziroma »breaking news«, se pozornost medijev hitro obrne k drugim »aktualnim« temam. A medijem tega niti ni zameriti (vsaj komercialnim ne), huje je, ker hkrati z ugasnjenimi kamerami in fotoaparati ugasne tudi politična pozornost. Temu smo priča pri propadu podjetij in posledični drami zaposlenih in lokalnih skupnosti. Primere poznamo: MIP, Mura, Prevent, Vegrad in še mnogi drugi.

Vse te tragične podjetniške zgodbe – za tisoče zaposlenih in za lokalno okolje – sploh niso nekaj nenadnega, dramatičnega in presenetljivega, temveč so posledica sistemskih napak ali bolj natančno: napak oziroma neustreznosti ekonomskega družbenega podsistema. Ne gre za slabo vodenje teh podjetij, temveč za možnost, da do tega sploh pride. Če smo rekli, da je ekonomija družbeni podsistem, potem je krivda za zgoraj naštete »podjetniške drame« politično vodenje oziroma neustrezno delovanje (ali nedelovanje) zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti.

In zakaj smo že v naslovu izpostavili Prevent? Zaradi besede. Angleška beseda prevent pomeni preprečiti. Politiki, ki danes zgolj sledijo medijskim »vročim« novicam in se v skladu z njimi tudi odzivajo, so tisti, ki lahko in morajo preprečiti (prevent) Prevent in druge podobne »zgodbe«. In čisto nič se ne spremeni, če so podjetja zasebna; izvršno-zakonodajno-sodna oblast ima vse vzvode, da do takšnih dram sploh ne pride. Namesto, da bi sprejemali ustrezno zakonodajo, okrepili neodvisnost in moč sodišč, se politika »giblje« od afere do afere (pogosto z nekaj dnevi ali tedni zamude) in sprejema »ad hoc« (medijsko všečne) ukrepe reševanja.

Sistem pa ostaja skoraj povsem nespremenjen. To je tako kot bi se na zelo slabi cesti neprestano kvarili avtomobili in namesto, da bi popravili cesto, se neprestano ukvarjamo s krpanjem avtomobilov, ki se (o čudo!) neprestano kvarijo. In če nadaljujemo primerjavo s cestami: če vozite toliko-in-toliko prehitro dobite tolikšno-in-tolikšno kazen. Če zaposlenim ne izplačujete plač in prispevkov, je to pač tudi kaznivo dejanje. Če so seveda sprejeti ustrezni zakoni in se njihovo kršenje tudi primerno sankcionira. Pri tem je povsem vseeno, ali je podjetje javno ali zasebno.

Razumeti je potrebno, da sleherno podjetje tako ali drugače uporablja javno infrastrukturo in uporablja in obremenjuje naravne vire, za katere je v končni instanci odgovorna država. Tudi zaposleni v podjetjih so svoje znanje in spretnosti večinoma pridobili v javnih ustanovah, za katere skrbi država, in tako naprej. Zato ima država vso pravico, da tudi zasebnim podjetjem postavlja določena pravila, s katerimi ščiti blaginjo svojih državljanov (ali začasnih prebivalcev države).

Da bi torej preprečili (prevent) Prevent in sorodne zgodbe, je potrebna reforma več področij. Ker je edino pravo orodje sodobne oblasti zakonodaja, bi jo torej morali temeljito prenoviti. Za njeno uresničevanje bi morala učinkovito poskrbeti vlada in ustrezne institucije, za njeno sankcioniranje pa sodna oblast. Naj na kratko naštejemo nekaj nujno potrebnih ukrepov:
- učinkovit nadzor (in sankcioniranje) vsega plačilnega prometa v državi, med drugim tudi plačevanja prispevkov in izplačila plač zaposlenim (nekoč je to funkcijo precej uspešno opravljala služba družbenega knjigovodstva – SDK);
- učinkovit nadzor (in sankcioniranje) čezmejnih finančnih transakcij (s čimer bi preprečili izogibanje plačevanju davkov in lastniške mahinacije, ki jih lastniki podjetij »izvajajo« s pomočjo tako imenovanih davčnih oaz ali slamnatih podjetij);
- državno jamstvo za izplačilo minimalnih plač (nevzdržno je, da so zaposleni praktično edina kategorija prebivalstva, ki so lahko več mesecev brez slehernih sredstev za preživetje; če država lahko jamči za depozite v vseh, tudi zasebnih bankah, bi morala jamčiti tudi za izplačilo (vsaj) minimalnih plač; če podjetje ne izplačuje plač, jih mora zaposlenim zagotoviti država in kasneje od podjetja terjati poplačilo teh obveznosti – bodisi iz stečajne mase bodisi iz prihodnjih dobičkov).

Omenili smo samo nekaj možnosti, kako bi lahko preprečili neprestano ponavljajoče zgodbe propadanja podjetij, ki daleč najbolj prizadenejo zaposlene. Medtem, ko vojska svoje nasprotnike imenuje »sovražnikova živa sila«, pa so ekonomisti skovali izraz »presežna delovna sila«. V obeh primerih se z njimi lahko ravna skrajno okrutno. A gospoda: »Za ljudi gre, tepci!«, kot so zapisali že v tedniku Mladina.

Vprašanje torej je: bodo vlada in druge odgovorne institucije neprestano krpale pokvarjene avtomobile ali bodo končno začele prenavljati ceste in s tem preprečile (prevent) okvare na vozilih, kolikor je to pač mogoče.

Rok Kralj