Vest

Popuščanje zdravnikom, napoved pokojninske reforme, ki nima enotne koalicijske podpore, a jo bo morda podprla SDS, priprave na stavko javnega sektorja, stečaji velikih podjetij, ki so pred vrati in padec konkurenčnosti. Vladna izhodna strategija je v najboljšem primeru videti kot sestavljanka. Morda je prav to njen največji problem.

Padec konkurenčnosti je prav posledica neobstoja izhodne strategije, ki bi seveda morala biti dolgoročna in je lahko izbojevana samo v dialogu s sindikati ali na cesti. Si v Sloveniji lahko predstavljamo reformo trga dela, ki bi omogočila lažje odpuščanje, pokojninsko reformo, ki bi pomenila, da bomo morali delati dalj, plačilno disciplino, katere nespoštovanje bi bilo ostro in neizprosno sankcionirano? Predsednik vlade vse to obljublja in še več. A zdi se, da se reforme vendarle lomijo. Kompromis z zdravniki je prvi znak. Vrste v bolnišnicah in nekaj kritik na račun vlade, da se ne pogovarja in trdnosti vladnih pogajalcev je bilo konec. Tako je bil spet vzpostavljen vzorec popuščanja, ki smo ga vajeni od vseh preteklih vlad. Z izjemo Ropove, ki ji je uspela delna pokojninska reforma.

Ropovega podviga, za katerega je bil zaslužen takratni finančni minister Dušan Mramor se je vsakič ob poskusih slovenskih vlad, da bi izpeljale kakšno reformo, vredno spomniti. Mramorju je reforma uspela brez sindikatov na ulicah. S pogovori je dosegel težavni kompromis, ki pa je bil korak v pravo smer in to v času “debelih krav”. In prav tako kot njegovega uspeha, se je potrebno spomniti, kako je Janševa vlada prvi teden po prevzemu oblasti njegovo reformo izničila. Janez Janša pa je hkrati razlagal, da Slovenija pokojninske reforma ne potrebuje še naslednjih dvajset let. Nepozabno. Zdaj Janša pravi, da bi, pod določenimi pogoji seveda, podprl Pahorjevo pokojninsko reformo. Izjava je pomembna, vprašanje pa je, kakšni bodo ti Janševi pogoji. Gotovo ne le ekonomski.

Na padanje slovenske konkurenčnosti smo se, tako kot na antireformno klimo, že navadili. Morda si je zato še bolj pomembno pogledati kje smo dobri in kje slabi. Slovenska prednost sta denimo področji zdravja in primarnega izobraževanja. Tu smo na več kot solidnem 23. mestu. Po drugi strani nas zakonodaja na področju najemanja in odpuščanja delavcev postavlja na 132. mesto na svetu, nefleksibilno določanje plač pa na 117. mesto. Največ mest pa smo izgubili glede razmerja med plačami in produktivnostjo, kjer smo padli za 36 mest na 72. mesto ter pri odnosu med delavci in delodajalci, tu smo padli za 29 mest na 91. mesto. Rezultat je zaskrbljujoč in je gotovo tudi posledica tega, da je vlada v tem obdobju sprejemala predvsem, če ne izključno, socialne ukrepe.

Po drugi strani vladi ni uspelo sprostiti kreditnega krča, ta je praktično enako trden kot na začetku krize. Prav tako se ni zgodilo nič kar bi pomagalo premostiti likvidnostne težave. Enako je s plačilno disciplino, ki je v Sloveniji ne spoštuje nihče, ne država, ne državna podjetja, ne kdorkoli drug. Vlado na to težavo podjetniki opozarjajo že skoraj dve leti, pa se ni zgodilo nič. A nad rezultati bi se morali vendarle zamisliti tudi sindikati. Vprašanje mednarodne konkurenčnosti je tudi njihov problem. Brez sprememb na trgu dela in pri določanju plač, Slovenija enostavno ne bo postala bolj konkurenčna, kar lahko pomeni samo eno, nižje plače in manj zaposlenih. In nobena stavka ne bo pomagala to spremeniti. Sindikati, ki tega ne razumejo so kratkovidni, nespametni, egoistični in škodljivi.

Težko se je ne strinjati s predsednikom vlade, ko pravi, da: “ni pravično, da bi se uslužbencem v javnem sektorju še naprej dvigovale plače,(…) medtem, ko bi bile plače v realnem sektorju odstopajoče nižje in bi bili tam še naprej priča odpuščanju ljudi”. A kaj ko je ta izjava sledila popuščanju zdravnikom. Zato je tudi razumljiv odgovor Branimirja Štruklja, ki je edini na začetku pokazal razumevanje za vladne razmisleke. Prav to sedaj njegovim besedam daje še večjo težo. Takole pravi: “Če drži, da se bodo našla sredstva za plačevanje zdravniškega dela v višini, kot je bila pred novelo zakona, ki je znižal plačilo dežurstev, potem seveda ne drži, da vlada nima denarja.” Hkrati pa opozarja, da zdravniška zgodba nosi sporočilo, da je treba biti pri uveljavljanju svojih zahtev kar se da radikalen, če hočeš biti uspešen.

Sporočil za vlado je vsekakor veliko. Vendar se zdi, da je problem predvsem v tem, da izhodna strategija ni pripravljena celovito. Skandinavci so menda vsem zgled. A zdi se, da nihče ne ve, kako Skandinavija v resnici živi, in da so skandinavske države na vrhu lestvic konkurenčnosti tudi zato, ker tam ljudje dalj delajo, imajo fleksibilen trg delovne sile in kar je še podobnih elementov izhodne strategije, ki jim sindikati tako zelo nasprotujejo. Za uvedbo reform je vedno potreben vsaj minimalen družbeni konsenz, tega pa se brez jasne in celovite strategije in prepričljivih argumentov enostavno ne da doseči.

Jani Sever