Vest

Skoraj trideset let se je otroški vrtec v Ilirski Bistrici imenoval po Jožefi Maslo (1891-1944). Leta 1982 so ji postavili tudi doprsni kip, ki ga je ustvaril Marjan Keršič – Belač. Tako naj bi lik pokončne in uporne Maslove mame z Ostrožnega Brda pričal tudi kasnejšim rodovom o boju slovenskih ljudi za osvoboditev izpod fašističnega (in nacističnega) okupatorskega nasilja.

Jožefa Maslo, mati enajstih otrok, si je vsekakor zaslužila takšen vpis v (krajevno) zgodovino. Iz bogatega življenja te ponosne in odločne ženske naj omenim samo nekaj bistvenih značilnosti.

Kot pokončna Slovenka je kljubovala najprej fašističnemu nasilju ter vzgajala otroke v svobodoljubju, rodoljubju, poštenosti in resnicoljubnosti. Po začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh se je v okviru Osvobodilne fronte vključila v narodnoosvobodilni boj, v katerem so bili aktivni tudi vsi njeni otroci: od najstarejših partizanskih borcev do najmlajših dveh kurirčkov. Cena za takšno pokončnost je bila krvava: najprej požig domačije (poleti 1942), fašistični zapor in strahotno mučenje, izguba dveh sinov partizanov; po kapitulaciji Italije spet vsa vpeta v različna dela za narodno osvoboditev dokler ni bila (3. januarja 1944) izdana, spet mučena in poslana v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer se je njeno človekoljubno življenje po vsem strahovitem trpljenju v tej znani tovarni smrti končalo v krematoriju (decembra 1944).

To je bila torej osebnost, po kateri se je imenoval vrtec. Komur koli iz kakšne evropske države, ki je bila okupirana in iz katere so prav tako vozili transporti množice nepokornih v taborišča, bi lahko s ponosom pokazali kip in povedali, da se otroški vrtec imenuje po njej. Ne bi doživeli zavračanja in spraševanja: »kako je to mogoče«, temveč odobravanje in spoštljiv odnos.

V juliju letos sem v Primorskih novicah prebrala, da se vrtec ne bo več imenoval po Jožefi Maslo, ker da je potrebno vrtcu dati »nevtralno ime«, ki ne bi nikogar motilo in ne bi prispevalo k nadaljnjemu razdvajanju slovenskega naroda.

Ob tej novici niti nisem bila presenečena, saj sem jo dojela kot dodatek k temu, kar se v Sloveniji dogaja že od osamosvojitve naprej. Ves ta čas se izvaja sistematična, jasno začrtana in postopna ter celovita usmeritev, katere cilj je dokončno izničenje vsega, kar je povezano z NOB in OF. Za zveste naslednike in podpornike tistih, ki so se »pravočasno«, v prelomnem času druge svetovne vojne borili proti »banditom« in »tolovajem« (kot so imenovali partizane), ki so nasprotovali programu OF in raje prisluhnili in ponudili svoje »redoljubne« usluge okupatorskim oblastem, je namreč vsak znak, ki priča o resničnem boju za osvoboditev, moteč.

Tako se je že v času prve vladavine »pomladnih strank« pojavil pravi protipartizanski, »protikomunistični cunami«, ki je zajel javne ustanove, predvsem šole. Začela so se odpravljati imena šol po partizanskih borcih in enotah, po pomembnih dogajanjih v času NOB, začeli so se odstranjevati doprsni kipi junakinj in herojev po šolah, razbijati podobe (fotografije), spreminjati pouk zgodovine, in tako naprej. In v ta tok sodi tudi odstranitev imena Jožefe Maslo iz naslova vrtca v Ilirski Bistrici.

Nad prizadevanji za odpravo “motečih” znakov v javnem življenju veselo plapola zastava »sprave«. Govor o spravi je postal zaščitni znak vseh tistih, ki izničujejo pomen OF in NOB in ki postavljajo začetek prave, svobodne zgodovine slovenskega naroda v leto 1990 oziroma 1991. Vse dosedanje dogajanje v RS pa nedvomno kaže na to, da je vprašanje razklanosti slovenske družbe v bistvu vprašanje prisilne sprave. Razklanosti po pomladniški razlagi zagotovo ne bi bilo, če bi bilo obče sprejeto, da je partizanski boj zločinski, kajti »komunisti« (kot je bila kar skupna oznaka za partizane s strani sodelujočih z okupatorji) naj bi pobijali nedolžne »rodoljube« predvsem v mirnem času, po koncu vojne. Zaenkrat takšna razlaga ni sprejeta pri večini, res pa je, da mnogi kolebajo ali pa so že postali pristaši in zagovorniki te nove »resnice«.

Ali ni že skrajni čas, da se ta poplavni val zaustavi in da se začne država Slovenija in njeni državljani in državljanke obnašati približno tako, kot se večina v »zahodnih demokracijah«, na katere se modri voditelji kar naprej sklicujejo? Sedanje stanje naraščajoče sovražnosti na podlagi sprevrnjenih razlag preteklosti in s tem ustvarjanja vedno novih napetosti med ljudmi ni sprejemljivo in ne vodi v humano prihodnost. Prizadevanja za resnično, kolikor mogoče skladno sožitje med ljudmi se lahko oprejo na vzorce, ki so bili izoblikovani v skupnem trpljenju večine pripadnikov slovenskega naroda, obsojenega na pogin.

K temu lahko pripomorejo tudi različna spominska obeležja, ki vsebujejo nakopičeno, kristalizirano moralno sporočilo nosilcev in dejanj v prelomnem obdobju druge svetovne vojne. S spominskimi obeležji so povezane vrednote, kot so svoboda, solidarnost, patriotizem, katerih ponotranjenje vodi k pokončnemu značaju posamezne osebe in k humanim medčloveškim odnosom. Zato so (spominska) obeležja in poimenovanja, povezana z NOB, pomemben prispevek k ozaveščanju in moralnemu oblikovanju sedanjih mladih ljudi, da bodo lahko združeni kljubovali obstoječim in prihodnjim različnim oblikam socialnih pritiskov in nepravičnosti.

Da ne bi govorila le v svojem imenu (in imenu sedaj nenavzočih - zaklanih, postreljenih, zažganih pripadnikov NOB in OF), naj navedem še podatek iz raziskave slovenskega javnega mnenja leta 2005. Takrat je bilo ob 60-letnici konca druge svetovne vojne zastavljeno vprašanje, ali smo Slovenci lahko ponosni na zmago nad nacizmom in fašizmom. Velika večina (81,1%) se je odločila za odgovor: »da, lahko smo ponosni« .

In na kaj so lahko ponosni tisti, ki jih v poimenovanju vrtca moti ime junaške matere Jožefe Maslo v Ilirski Bistrici? Zdi se, da se bo nasprotnikom vendarle treba nehati skrivati za temačnimi spravnimi tančicami in razkriti pravi obraz. Za dejansko bolj prijazen jutrišnji dan.

Dr. Maca Jogan