Nagrade, priznanja, odmevi v javnosti, razsuto svetišče
“Umetnik mora biti čim bolj »notranje čist«, izpraznjen osebnih tegob, ošabnosti, pohlepa.”
C. N. Ravikiran
Ves ta nabuhli pomp okoli prestola knjig se mi upira. Branje je intimna, posvečena, marginalna dejavnost in na silo tlačiti literaturo na prve strani medijev je jalovo, šolniško, pretenciozno politikantstvo. Sufi bi rekel, glej skozi knjigo, poslušaj tišino, skrivnost.. (Knjiga kot natrgan plakat visoke duhovnosti).
Najhujša bolezen sodobnega časa je lačen, pogolten ego, ki se nikoli ne nasiti pozornosti, trepljanja, nagrad, priznanj. V tem hujskaškem okolju kdo bo koga, boja interesnih skupin in poetike, mora pesnik izstopiti iz kroga menjave in ponudbe. Nespodobno je, da pesniške zbirke tekmujejo druga proti drugi, metafore, verzi so jasnina, ljubezen, ki se ne da primerjati z ničemer. To ni lepotno tekmovanje, kjer uboga, zapeljana dekleta trepetajo, da jim bo dobrohotni glas komisije dvignil samopodobo. Poezija najprej je, očarana od lastne prisotnosti in je ni potrebno takoj kirurško analizirati, ocenjevati, tlačiti v pregledne, akademske sheme, jo ločiti na nagrajeno in obrobno..Vsaka pesem je svet zase, popolni unikat, ki si zasluži vso našo otopelo pozornost in občudovanje, ne glede, kaj porečejo uveljavljeni kritiki. Brez dostojanstva, brez spoštovanja do vsega bivajočega, se bo naš nabuhli svet sesul v lastno napihnjenost, v žlindro, v nič, kjer se vse začenja in vse končuje, brez največjega plenilca v zgodovini, človeka. Drobna mašinerija literarnih revij, natečajev, komisij, antologij, nagrad, štipendij, potrebuje iluzijo piramidalnega sistema, shem podeljevanja in čaščenja, da bi upravičila svoj obstoj, da bi bila ideja visoke kulturnosti sijoča in transparentna. Portal vrhunskosti je narcisoidna gesta, ki jo država podeljuje sama sebi..!! Resnica je kot vedno onstran usmiljenja, več sto nas mora redno pisati, da se nekomu posreči ujeti duh časa v inovativno pisavo, da izpiše resnični obris v ogledalu minevanja…
Ves ta ništrc poezija ne potrebuje, želi si samo samotnega, odprtega, dobrohotnega bralca. Večinski vpogled poklicnih literarnih kritikov je postmodernistični pogled skozi šipo, ki ne čuti brstenja, morja, sonca, pogleda zaljubljene deklice…
Poezija potrebuje mir, zatišnost, azil sredi ponorelega sveta.
Veselil sem se vsakodnevnega obiska knjižnice v sodni palači, ki me je navdajala z občutkom varnosti in stanovitnosti. Med prenatrpanimi policami sem našel vse, kar je božalo mojega duha. Knjižnica mi je postala svetišče, beg pred surovostjo vsakdanjega življenja, azil v težkih trenutkih, ko so me mučili notranji demoni. Imeli smo bogate založene police z poezijo, če je kakšna manjkala, so jo po intervencije prijazne knjižničarke hitro naročile. Potem smo se preseli v nove prostore, vse sijoče in prostorne, samo knjig, ki predstavljajo uvid v analizo odtujenih odnosov je začelo primanjkovati. Težil sem in težil kot književni obsedenec kot samotni nesrečnik, ki se manično oklepa verzov, edini rešitvi pred surovim minevanjem, da so se me knjižničarke začele izogibati. Prepričeval sem zaposlene, da je bolje prebrati en droben haiku kot tisoč strani bedarij in plehkih poenostavljanj. Knjige je začela nabavljati oseba, ki ni ljubiteljica težke in razklane literature, izbira knjig se je začela počasi in postopno približevati okusu povprečnega bralca. Odgovarjali so mi, da se za nekaj bralcev ne splača kupovati vrhunske poezije, tišina duha je zazevala med platnicami knjig. Ta proces porivanja poezije na obrobje ni od včeraj, začel se je v osrednji ljubljanski knjižnici, ko so prestavil pesniške izdelke v mračne in zaprašene dele, v prostore, kjer jih še knjižničarke težko najdejo, oko naključnega sprehajalca po dobrinah intelektualnih vijug, pa tja nikoli ne zaide.
Kaj nam pomaga, če imamo mnoštvo ulic poimenovanih po naših najvidnejših pesnikih, v praksi pa jih prostovoljno nihče ne prebira, razen, ob vihtenju šolniškega biča. Vsi cvetovi morajo enakovredno cveteti, vse poetike morajo biti na očeh, da bo orkestracija kdo smo in kam gremo večplastna, barvita in razprostranjena po vseh kotičkih podzavesti. Nekaj uvodnih mesec leta se v obmorskem mestecu knjig sploh ne nabavlja, ker še ni sprejet finančni plan za naslednje leto kot alkoholik šanka se knjižnica drži napisanih pravil, ni denarja, ni knjig, absurno pa je, da večino drugih knjižnic vseeno naročuje novitete, saj predvidijo kakšen kos davkoplačevalskega denarja jim pripada. Zatorej, iz Ljubljane, sem bil prisiljen tovoriti knjige vrhunske literature, prostor, svetišče, vso sijoče in raztegnjeno, a duhovno izpraznjeno, se mi je začelo upirati, v knjižnico sem prihajal tečen in zlovoljen in na koncu so zaposleni ugotovili, da moje književno delo sploh ne spada v občinsko zakladnico obalne kreativnosti, čeprav vodim edino redno delujočo založbo v mestecu, pozabili so da sem jim daroval kup knjig in literarnih revij, pozabili so, da sem jim prepustil odmeven projekt, Odprta branja iz katerega je nastal zbornik triindvajsetih avtorjev, postal sem intelektualni izgnanec, brez domicila, kjer bi moje članke in kritike vpisovali v cobbis.
Knjižnica mora biti in ostati poslednji azil, pred udorom vsakdanje plitkosti in poenostavljanj, potrebno jo je braniti do zadnje kaplje ustvarjalnosti, drugače se bomo kot družba sesuli v rumeno močvirje. Agencija za knjige postaja edini diktat vrhunskega okusa, knjižnice morajo najprej nabavljati knjige podprte z državnim denarjem, obstranci in posebneži, ki preko zapisanega zdravimo notranje rane pa bomo končali na smetišču idej in metafor.
Sterilen krog diplomantov iz filozofske fakultete je zmagal, komparativisti slavijo, pametni fantje bodo še naprej sami sebi podeljevali nagrade in priznanja za izredne pisave, ki slavijo in budijo narodovega duha, vse ostalo je izrinjeno, obrobno, nevredno dotika, in otipa Spet so zmagali lepi, pravoverni, pametni in študirani, svet je enoplasten, predvidljiv in racionalen, ole…
Igor Bizjan
P. S.
Danes je nekdo za blokom v smetnjak odvrgel goro knjig. Med njimi Trstenjaka, Dalajlamove misli in Kovičeve otroške pesmi.. To je naš odnos do branja!!!
IGOR, v takozvanih časih ” vsesplošne ljudseke blaginje ” so tedanji pomembneži kupovali knjige na metre, ne zato, da bi jih prebirali,……….. sedaj pa to za njih predstavlja nadležno navlako,…….. to ni osamljen pojav pred tvojim blokom……
V “boljših” trgovinah s pohištvom si skupaj z vitrinami dobil tudi metre šablon, ki naj bi prestavljale knjige.
Celo z zlatim tiskom!
Igor,
knjige poberi in jih oddaj v knjižnice, ali zapornikom na Dob ali Ig, ali v kakšno bolnišnico (Idrija, Polje…)
Tako delam jaz.
….in obratno, kar nekajkrat sem kakšno knjigo odvzel kakšnemu Papirservisu.
Tamu se reče recikliranje.:-)
Zdaj vemo!
ANGIE ne bere knjig doma, temveč se jih najhitreje znebi v korist zaporov na Dobu in Igu ali psihiatričnih bolnišnic v Idriji in Polju.
Igor, drugič sporoči, imam jaz zavetišče za vse osirotele knjige :-)
Steriliziral deželico je udbaški bič,
hvala ti Igor, da opozoril si na to,
da tudi umetnosti prizanesel ni nič,
upajmo samo, da pamet sreča volilno telo!
Tako nekako!
Zelo se strinjam: “Poezija potrebuje mir, zatišnost, azil sredi ponorelega sveta.”
malo nas je, a vendarle smo -bralci poezije!
Sta res tvoja najljubša avtorja ELENA in RDEČA ZOFA?
Ulica Erika Breclja
http://www.dnevnik.si/video/6019
http://www.tomokriznar.com/slo/index.html
Humanitarni koordinator darfurskih upornikov Suleiman Jamous, ustanovitelj Humanitarne ustanove H.O.P.E. (www.hope.si) Klemen Mihelič in Tomo Križnar so se 20. avgusta v frankfurtski restavraciji Ivory club sestali z Jakom Biziljem, ustanoviteljem fundacije Cinema for Peace in se dogovorili, da bo Cinema for Peace pomagal pri projektu video nadzora Darfurja z zbiranjem prispevkov.
Cinema for Peace podpira smetana modernega Hollywooda od Georga Clooneya do Angeline Jolie in politiki od Gorbachova do Gensherja (glej http://www.cinemaforpeace-foundation.com/ …).
http://www.ohranimo-cebele.si/default.asp?sif_co=59
ANGIE @ , DOBRE KNJIGE IN BRANJE SO TEBE OBŠLI ! BEREŠ SAMO NAMIŠLJENE VLOGE, ZATO ŽIVIŠ V VIRTUALNEM SVETU !
RUKAR, tako je to, če hodi ANGIE brati svoje knjige na DOB ali Polje.