Vest

Včasih je pomembno, da se človek ustavi in vsaj za nekaj časa neha hiteti. Potem lahko tudi razmišlja. Na primer o filmih in o vsem, kar prinašajo. Ne prinašajo namreč le zabave, temveč predstavljajo zlasti način učenja, ki sega od osnovnih vpogledov v psihologijo osebnosti do kompleksne znanosti; zlasti v teh dneh, ko je videti, da je treba biti tiho, obenem pa brez ugovora za globalizacijo, vizualno kulturo, dvig proizvodnje, daljšo delovno dobo, zategovanje pasu, da bodo imeli debeli in premožni še več.

V najnovejšem filmu Clinta Eastwooda s preprostim naslovom Kasneje (Hereafter, 2010) lahko spremljamo izvrstno raziskovanje nekega razmerja, ki zajema človekov odnos do najvišjega, kot bi rekel Sokrat, sodobni politiki in ekonomisti pa o tem nimajo niti pojma in ga tudi ne želijo imeti, in smrti, tega nenavadnega univerzalnega dogodka, glede katerega nihče ne more biti ohol in preveč pameten, saj prej ali slej doleti celo papeža, managerje in piarovce. Na poseben način se film navezuje na drugega, ki je nastal pred leti (1988), pod njega pa se je podpisal Mike Nichols. Njegov naslov je Biloxi blues.

Povezava je pomembna predvsem zaradi tega, ker ostaja zvesta velikemu in zelo produktivnemu premiku v zgodovini filma in filmske teorije, ki ga je dolgo raziskoval zlasti Christian Metz. Zavedal se je namreč, da filmski jezik, filmska naracija ali pripoved in filmske govorice ne morejo biti neproblematično zavezani temu, kar imenujemo common observation ali general experience, samonikli psihologiji gledalca torej, ki jo dandanes naddoloča žargon o globalizaciji in vsem drugem, kar je iz reda totalitarnega, paranoidnega, dogmatičnega in nevprašljivega. Premik v razmišljanju je zares velik, kajti to, kar je naredil Umberto Eco, ko je poudaril, da je namesto o znakih bolj produktivno govoriti o njihovih funkcijah, je vzporedno s tem, za kar se je odločil Metz, ko je končno spregovoril o operacijah, za katere so zmožne filmske metafore in metonimije.

Kaj vse to pomeni za gledalce – zlasti v današnjem svetu simulacij in simulakrov, hitenja in zapovedanega kibernetičnega uživanja? Pomeni zlasti to, da film ni toliko preprosta in linearna pripoved, kot verjamejo gledalci, ni en sam prostor in en sam čas, kot se zdi spontani zavesti, temveč je prostorje in je več časov hkrati, kar pomeni da moramo film razumeti predvsem kot simbolno in imaginarno prostorje, ki ni homogeno, temveč je veliko bolj odprto, nedoločeno in ujeto v kontradikcije, diskontinuitete, to pa zopet pomeni, da ponuja ljudem veliko več kodov in subkodov oziroma različnih priložnosti za resen razmislek o sebi in o vsem, kar utegnejo imeti med seboj, kot pa verjamejo ali se zavedajo, zato je zares žalostno nasprotje med tem, kar filmi ponujajo, in tem, o čemer se ljudje navadno pogovarjajo potem, ko si jih ogledajo.

Eastwoodov film Kasneje je izjemen primer oblikovanja takega prostorja, enako pa velja tudi za Biloxi blues. Nobeno naključje ni, da ima v obeh primerih pomembno oziroma kar ključno vlogo smrt. A ne kot znak, temveč kot poseben mejnik, ob katerem dobi mladost nov pomen, razmišljanje o človekovih odnosih ne le do najbližjih, temveč so vsakega človeška bitja in lastne minljivosti pa nove razsežnosti – zlasti v luči sodobnega histeričnega razmišljanja o dolgem življenju in celo nesmrtnosti.Prav zaradi tega velja filmoma dodati za oskarja nominirano mojstrovino iz leta 1973 z naslovom Počasno bobnanje (Bang the Drum Slowly, John D. Hancock), v kateri spremljamo prefinjeno in tenkočutno raziskovanje tega, kar ravno ni in ne more biti neposredno, javno, razvpito, popularno in simulirano, saj za Bruceovo smrtonosno bolezen dolgo časa ne ve nihče razen njegovega prijatelja Henryja.
Dekonstrukcija velikih domnev o naravi filmske pripovedi in filmskega jezika je v zadnjih desetletjih omogočila povsem nov način gledanja filmov, ki ga je smiselno vpeljati tudi v šolske programe, saj živimo v vizualnih kulturah, zato bi si morali vzeti veliko več časa ne le za raziskovanje filmskega jezika in semiotike filma, temveč zlasti za njuno ustvarjanje, saj nista dana vnaprej in nista določena, kot je vse življenje poudarjal Metz.

Danes je zapisano bolj pomembno, kot je morda videti, kajti moderno življenje v kibernetičnem kapitalizmu bo vse bolj vplivalo na oblikovanje subjektivnosti ljudi, na njihovo zavest in razumevanje lastnega položaja v svetu. Spremembe se kajpak ne bodo dogajale same od sebe, temveč bodo za njimi stali ljudje z zelo močnimi interesi.
Primer predstavlja današnja Kitajska, ki v zavesti ljudi vse bolj označuje napredek. Noam Chomsky je v zadnjem razgovoru, ki ga je imel 22. avgusta letos, dobro opozoril na zmotno prepričanje ljudi, da je postala Kitajska svetovna velesila in druga najmočnejša ekonomija sveta. Noam Chomsky: Kitajska se je spremenila v eno samo gigantsko tovarno, v kateri ljudje za beden denar sestavljajo dobrine, tehnologije in surovine pa zagotavljajo Japonska, Koreja in ZDA. Kitajska zaradi tega ni več revna država, toda uničevanje okolja je zaradi njene proizvodnje zares velikansko. Ceno takega uničevanja bodo plačevale celo prihodnje generacije. In vse to nima absolutno nobene resne zveze z globalizacijo.

Nauk je preprost: ljudje naj sledijo propagandi, ki zagovarja globalizacijo, še večjo proizvodnjo dobrin in še večjo potrošnjo le-teh, za ceno, ki jo bo treba plačati, pa naj se ne menijo. Namesto tega naj gledajo zabavne filme, oblikujejo svoje profile na medmrežju, pridobivajo naj na tisoče prijateljev, komunicirajo naj med seboj, pišejo in objavljajo naj komentarje ali tisti kr neki, obenem pa naj si želijo, da bi bilo vsega še dosti več, da bodo lahko še bolj pridni potrošniki.

Dušan Rutar

*Biloxi blues (Mike Nichols, 1988)