6. oktober, 2010 | Dušan Rutar

Veliki anarhistični načrt V.

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Fenomenalni film z naslovom Pošasti (Monsters, 2010) nam pomaga misliti perverznosti in absurdnosti sedanjega trenutka, zato prihaja kot naročen; nobeno naključje ni, da je nastal prav v sedanjem času.

To je prelomni zgodovinski trenutek, v katerem se kažejo neoliberalne kapitalistične pošasti navadnim ljudem kot prikupne muce, za katere morajo skrbeti po najboljših močeh in jih obdržati pri življenju za vsako ceno, kar obenem pomeni, da njihova življenja sploh niso pomembna, čeprav je videti, da neoliberalni hiperkapitalizem slavi prav voljo do življenja in življenje samo. Alain Badiou zato vnovič opozarja na družbeno amnezijo in njene groteskne razsežnosti, ki so iz dneva v dan večje. Današnji ljudje namreč – in to v velikem številu – ne želijo niti absolutizma ali totalitarnosti niti vrednot, čeprav se njihovi gospodarji nenehno pritožujejo, da jih primanjkuje, sami pa jim v zboru refleksno pritrjujejo. Želijo namreč natanko to, kar so želeli ljudje vselej znova, ko so se soočali z realnimi izbirami, z resnično možnostjo, da bi živeli boljše družbeno življenje.

Izjemen primer takega zgodovinskega trenutka vidimo v Matrici (The Matrix, 1999), ko nese Šifra počasi v usta slasten, zapeljiv zalogaj hrane, mirno reče, da mu je čisto jasno, da je vse skupaj zgolj bedna in ničvredna iluzija, zlagoma pogoltne meso in vzneseno doda, da je hudičevo dober, kar preprosto pomeni, da hoče iluzije in še več iluzij, saj so očitno slastne, objektivna vednost, da gre res za iluzije, pa ga pri tem niti najmanj ne moti ali vznemirja. Še več: Šifri vrednote preprosto dol visijo, saj hoče kot dober kapitalistični egoist le iluzije – zase seveda –, čim več iluzij, poleg tega pa bi rad v življenju še uspel, zato reče agentu, naj kratko malo poskrbi, da bo znotraj Matrice postal nekdo.

Kaj torej želi Šifra kot predstavnik slehernikov v sodobnem kapitalističnem svetu z rabo žargona, ki ga vsakdo takoj prepozna? Želi to, kar izraža angleška beseda corruption. Izraža tole: porušena celovitost, zaton izvirnih vrednot in moralnih načel, prisilno sprejemanje napačnega in nezakonitega.

Zakaj želi Šifra zapisano? Zakaj želijo isto še drugi ljudje? Ker je bolj enostavno, ker terja manj truda, ker ni naporno, ker pri tem ni treba misliti, človek pa obenem še pripada množici in ima občutek smiselnosti življenja. Naj torej živijo brez truda in brez idej. Tak je temeljni princip sodobnega življenja v kapitalizmu, taka je osnovna zapoved, vse drugo so zgolj detajli. Povezuje se z drugim temeljnim principom kapitalizma, ki je princip organizirane neumnosti, množične brezbrižnosti in topoglavosti, servilnosti, podložnosti in pokornosti velikanskega števila ljudi.

Zlom kapitalizma zato še ni mogoč. Organizirana brezbrižnost ljudi je prevelika, odgovornost teh, ki so zadolženi za profite, je še vse preveč priljubljena med njimi. Trgi so zaradi tega zasičeni z bebavimi, s povsem nesmiselnimi in nepotrebnimi izdelki, kapitalisti pa porabljajo milijarde za psihološko propagando, ki naj prepriča ljudi v nasprotno. Naši gospodarji želijo seveda od nas še veliko več. Želijo predvsem, da nas je strah, da smo tesnobni, negotovi, premalo samozavestni, depresivni in moralno strahopetni oziroma nezmožni reči Ne, da ne mislimo, da ne razmišljamo o drugačnih svetovih, ki so možni. Strah nas mora biti zloma kapitalizma in kaosa, ki bi nastal po njegovem sesutju. Bolj ko nas je strah, bolje gre kapitalizmu, ki se nam prikazuje kot edini možni sistem življenja, čeprav je po naravi samouničujoče predatorski. Pri tem ni pomembno, da temelji na najbolj primitivnih občutkih in instinktih, ki jih z vsemi sredstvi nenehno spodbuja in krepi pri ljudeh, med katere spadajo egoizem, egocentričnost, pohlep, brezbrižnost, agresivnost, tekmovalnost, zavist, ni pomembno, da velikanska večina ljudi živi od majhnega denarja, da gre lahko velik denar peščici debeluhov. Pomembno je tudi, da se ljudje zamotijo s spektakli, zato jim jih brez odmora ponujajo. Badiou celo dodaja, da je tudi sedanja kriza prikazana kot spektakel, v katerem dobri fantje velikopotezno rešujejo bajno bogate banke pred sicer upravičenim in zasluženim propadom, pomagajo pa jim cele države s parlamenti vred, saj so odvisne od njih. Če je treba reševati na primer Grčijo, Slovenija takoj in brez ugovarjanja najame skoraj pol milijarde evrov kredita, da kot priden lakaj ustreže tem, ki jim je domnevno treba streči. Za lastne državljane in državljanke se ne meni, zato jim ponuja idiotske pravljice o krizi in se obnaša, kot da so vsi po vrsti beboti, ki ne znajo šteti niti do pet.

Denarja je namreč dovolj; denarja je vselej dovolj. Ne gre za to, da ga je premalo, saj je to logično nemogoče. Problem je, da ga imajo nekateri preveč. In ti ne potrebujejo filozofov, umetnikov in drugih ljudi, ki mislijo – to je popolnoma jasno. Razmišljanje o tem je namreč nevarno, zato je treba poskrbeti, da bodo ljudje čim manj mislili in čim bolj verjeli krošnjarjem z idejami.

Ti so egoisti v pravem pomenu besede, ki ima dolgo tradicijo oziroma zgodovino. Ljudje, ki se trudijo, da bi jim bili čim bolj podobni, se odpovedujejo lastnim zmožnostim za razmišljanje in drugačnost, zato je njihovo zadovoljstvo nad dogajanjem v svetu zaigrano, lažno, blefersko.

Boljši svet je namreč mogoč; te ideje preprosto ni mogoče sesuti. Kreativni absolutizem revolucije, o katerem razmišlja Badiou, je zato izvrsten koncept, ki nam pojasni, zakaj šele revolucija prinese novost in odpre polje družbenega življenja, o katerem ne moremo znotraj starih dimenzij sveta niti sanjati. Pomete tudi z vsako obliko egoističnega življenja, zato se že sedaj lahko radostimo trenutkov bližnjih srečevanj z drugimi ljudmi, ki bodo končno odvrgli maske, zaradi katerih so danes bolj podobni predatorjem in pošastim, prikaznim v filmu Pošasti, kakor pa realnim ljudem, njihova gesta pa bo tudi rojstvo resničnega zadovoljstva nad spoznanjem, da lahko živimo drug z drugim, in ne le drug proti drugemu.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
39 x komentirano