10. oktober, 2010 | Igor Bizjan

Koga odrešuje literatura in kdo jo sploh bere

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Pogled z roba nikoli ne more biti vrhunski, je poseben, specifičen in zato toliko bolj dragocen.

Pisatelj, ubogo zrnce, v ozvezdju samoljubja, se zaveda, težko je biti zanimiv sam zase, kaj šele za neukega bralca.

Dragi M., kratica najbrž ne zgolj po naključju, spominja na Bondovega nadrejenaga, ki je v zadnjih filmih ženska, vsi pa vemo, da ima James težko, nemogočo nalogo, odreševati svet. Vaša vera v literaturo, posebej vrhunsko, bleščavo z obzorji širokimi kot nebo s katerega se v harmoničnih curkih, polnih nebeške svetlobe cedita med in mleko je neomajna, a se mi zdi, da tudi malce šolniško zaprašena, starikava. Kaj je prepoznavnost v literaturi je težko soditi, saj razen čudeža imenovanega Pahor, ki je z svojo starostjo in modrostjo presegel plemenske starešine pri rdečekožcih in mogoče Jančarja, izjema je Vojnović, ki je imel srečo, da se je rodil v Fužinah in je uspešno zbral stereotipe ljudi, ki se delajo, da so nekaj posebnega. Začel sem pisati, da bi kakšna deklica opazila mojo nežno dušo in mi, da malo uporabim literarne izraze, ki jih kot mi v skrajšani kritiki oponašate, usodno primanjkuje, v siloviti ekstazi in čutni razprtosti telesa, dahnila mokro cvetočo rožico čiste dekliškosti. Mojih pisemskih poskusov, kako razumeti svet in samega sebe, se je množilo in množilo, da bi pa na ta račun preluknjal kakšen himen, pa se žal ne spomnim. Zatorej ugotovil sem, da so moje besede jalove, da z njimi ne bom dosegel nič, ne bralcev, ne kritikov. Kaj sedaj, se sprašujem v hamletovskem duhu, ni slave, ni denarja, jaz pa v pisanju neznansko uživam in se zabavam. Pa sem začel sestavljati pijane strele duha v knjige, da bi se uprl, da bi jezil, da bi patološko narcisistični literarni sceni kazal ogledalo. Nimam se za pisatelja, sem bralec, ki letno  prebere dvesto in več knjig, usoda mi je poklonila več časa, kot ga uspem pametno izkoristiti. Jasno mi je da se vsako generacijo izluščijo dva, trije pisci, ki v osebno zgodbo uspejo ujeti duh časa in ga zapakirati v inovativno pisavo. Njim pripada naziv vrhunski ustvarjalci, vsi ostali pa z svojim početjem skušamo nahraniti ego in si na eleganten način olajšati dušo. Tragično je, da razen nekaterih stanovskih kolegov za naše početje ne ve nihče, profesorice književnosti v šolah, pa so preobremenjene z učnimi načrti in nimajo časa spremljati žive literature. Imam dobro lastnost, da za sabo ne berem, ker mi jadikovanje in jamranje ni všeč, najbrž ne bi imel srca, da bi sploh kaj objavil, a kot po naključju, se po zapisanem počutim bolje in vesel sem, da mi nihče z dekretom ne brani psihoterapije… Prepričan sem, da večina slovenskih piscev, čeprav se ponaša z globokoumnimi stavki ne elegantnimi miselnimi izpeljavami, ni epohalnih piscev, ampak z postmodernimi spisi rešujejo kožo (smisel), čeprav nepozornega bralca hitro preslepijo in ujamejo v krog dobro spisane, bleščeče globokoumnosti. Ponavadi  so študirali primerjalno književnost ali jezikoslovje in kot po dogovoru, njihovi prijatelji in sošolci, s kritiškimi slavospevi podprejo sterilne in izpraznjene tekste, ki so predpogoj za nagrade in priznanja.

Dragi M., drznem si tikati vašo visokost, najbrž tudi ti nisi imun na psihopatologijo vsakdanjega življenja, po vsej verjetnosti te tare kriza srednjih let in usahlo pisateljsko pero, ne boj se, papir prenese vse, najhujša je zapeka, iluzorno mišljenje, da bi lahko, če bi le hotel, napisal epohalni roman, kratko zgodbo, pesem… Verjemi, bolje je pisati, razklane okruške sveta pripenjati na svetobolje kot se nalivati ali goltati pomirjevalne tabletke, kaj bo ostalo zapisano v čas, komu bodo muze posmrtno cvetele, pa ve samo veter,
ali po novem, jezni viharji, mrzle planetarne domačije, sadovi podnebnih sprememb. Mi je uspela vsaj ena drobna metafora, imam talent, da bi postal ugleden in spoštovan?

S spoštovanjem, Igor Bizjan

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
4 x komentirano
  • dado je rekel/-la:

    Spoštovani (a vidiš?) Igor,
    ugled in spoštovanje ni pričakovanje,
    je duha stanje,
    če malo boš še duha v pisanje dodal,
    še raje te bom bral.

  • Rogerg je rekel/-la:

    Kot je očitno literatura nikogar več ne odrešuje, torej čemu bi brali ???
    A ni večja odrešitev iti v Leclerc , Interspar ali ostale štacune in dobiš duševne hrane na odmet.

    • lolek je rekel/-la:

      Velika žalostna resnica!

    • jebiveter je rekel/-la:

      @ Rogerg……lahko se na tromostovju pridružiš bratom Krišne, kjer maš najlepši pogled proti lj. carju za tabo so pa usmiljeni frančiškani, ki te počastijo z zastnj kosilom, in boli te kurac…..