Korporativno vračanje v srednji vek
Noam Chomsky je v prispevku z naslovom Korporativni prevzem ameriške demokracije pokazal, da ne obstaja absolutni kriterij, na podlagi katerega bi postavili ločnico med korporacijami, ki jih zakon omejuje pri njihovem kopičenju profitov in tržnih deležev, in korporacijami, katerih poslanstvo je ponujanje odjemalcem objektivnih novic, mnenj in zgodb o lokalnih oziroma svetovnih dogodkih.
Medijske korporacije imajo zaradi tega danes tako velik vpliv na vsakdanje ljudi, da spreminjajo njihovo zavest oziroma subjektivnost, ne da bi se tega sploh zavedali, čeprav njihovi zastopniki nenehno poudarjajo, da so zgolj nevtralni in celo objektivni poročevalci o dogodkih, zavezani najvišjim etičnim standardom.
Danes seveda tudi bančniki, managerji, korporativni voditelji, med katere sodi tudi papež, piarovci, tajkuni, finančni manipulatorji, ekonomisti in drugi elitneži prisegajo na moralo, etiko in vrednote. Le kateri idiot ne bi prisegal, če pa je to popularno in zveni razumno?
Skušajmo na podlagi dveh kratkih razgovorov, vsak je trajal manj kot deset minut, priti do pomembnega in uporabnega sklepa, s katerim lahko vstopamo v svet sodobne propagande in znotraj njega ohranjamo zdravo pamet kljub sklicevanju omenjenih na najvišje standarde, principe in načela. Vse skupaj bo morda videti kot retorična vaja, vendar je pomembna natanko zaradi tega, ker tudi propagandni ideološki boji niso nič drugega kot retorične vaje, nezmožne za lastno refleksijo, vsi pa smo njihovi subjekti, če nam je to všeč ali ne.
Prvi razgovor se je zgodil ob posebni priložnosti pred dvema letoma, ko je potekal v Sarajevu filmski festival. Tam je bil tudi Slavoj Žižek, ki je na novinarjevo vprašanje, kakšna je vloga in funkcija filma danes, kratko odgovoril, da je film vsekakor ujet v ideološke boje, tudi če o njih ne ve ničesar. Prav zaradi tega mora biti dovolj senzibilen, občutljiv, in ne sme dovoliti, da ga filmarji ali gledalci potegnejo v ideološke boje, kjer bi se moral postavljati na eno ali drugo stran. Naloga filma namreč ni, da skuša nevtralno razumeti ideološke protagoniste ali se empatično vživljati vanje, temveč mora vztrajati v razdalji in se tako konstituirati kot stožer, okoli katerega se zbirajo razprave in polemike, ne pa obratno.
Film torej ne bi smel biti v službi nobene ideološke prakse, temveč bi moral prav vsakokratne prakse resno postavljati pod vprašaj, saj je drugače zgolj del medijske korporativne propagandne mašinerije, ki seveda temelji na etiki, morali, znanosti in principih.
Postavljanje pod vprašaj je v današnjem svetu pomembnejše, kot morda mislimo, kajti zasičenost sveta z ideološkimi pomeni je že tako velika, da nastaja singularnost, znotraj katere zaradi gostote sploh ni več mogoče misliti; nič čudnega, da ljudje vse bolj le še nevtralno komunicirajo, objektivno poročajo in si histerično izmenjujejo podatke.
Logiko singularnosti in zasičenosti sodobnega korporativnega sveta osvetljuje tudi drugi od že omenjenih razgovorov.
Teolog Hans Küng je v nedavnem razgovoru (bilo je spomladi leta 2009) še enkrat poudaril paradoksni pomen disfunkcionalne cerkvene hierarhije. Čeprav sploh ne deluje, saj o vsem odloča papež, zanašajoč se na dogmo o lastni nezmotljivosti (sic!), je vendarle pomembna. Absolutistično papeževo obnašanje po nekaterih principih namreč ne sodi v XXI. stoletje – po drugih seveda sodi natanko vanj –, zato ga je treba zamaskirati z birokratskim aparatom in žargonom o solidarnosti, ekumenizmu, morali, dialogih in sodelovanju. Kritje pa nima zgolj te funkcije, saj ima še eno, pomembnejšo. Instituciji se namreč kolca po srednjem veku, v katerem je imela absolutno oblast, in Küng poudarja, da cerkev v ozadju ponovno organizira reakcionarna gibanja, ki naj ustavijo čas in zavrejo spremembe, da bo nastopil temačni srednji vek, dark ages. Brez medijskih korporacij tega seveda ne bo mogla izpeljati, kot si je zamislila, zato hoče z njimi sodelovati.
Vračanje v srednji vek je zato realna možnost sodobnega z nevtralnimi medijskimi vsebinami posredovanega sveta, saj je institucija ne le izjemno močna, temveč je tudi spretna v ideoloških bojih.
Oglejmo si še tri filme, ki vsak na svoj način podpirajo zapisano, obenem pa ustvarjajo priložnosti za vnovični premislek tega, kar se nam dogaja pred nosom, pa tega ne vidimo, ker smo preveč zaslepljeni.
Prvi film ima naslov Državljan X (Citizen X, Chris Gerolmo, 1995). Posnet po resničnih dogodkih, raziskuje tudi nekatere mehanizme, s katerimi je sovjetska oblast v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar nekaj let uspešno preprečevala, da bi agenti odkrili serijskega morilca, ki je zverinsko ubil 52 v glavnem mladih ljudi, češ da v Sovjetski zvezi serijskih morilcev sploh ni.
Drugi film se spusti v duševnost posameznika in prepričljivo pokaže, kaj pomeni to, kar najdemo v njegovem naslovu: Morilec v meni (The Killer Inside Me, Michael Winterbottom, 2010). Zopet smo priča izjemno spretnemu vedenju in delovanju morilca, ki dolgo časa uspešno prepričuje vse okoli sebe, da mora biti morilec nekdo drug, ne pa on. Njegovo prepričevanje deluje, ker so ljudje pripravljeni verjeti.
Vrhunec raziskovanja mehanizmov, ki omogočajo razdiralno zaslepitev za resnico bodisi posameznikom bodisi občestvom, predstavlja mojstrovina z naslovom Izvor (Inception, Christopher Nolan, 2010). Že osnovna ideja je izvrstna: Your mind is the scene of the crime. Prav to je najteže odkriti, saj je neprimerno bolj enostavno projicirati lastne nezavedne fantazme, ideje, zamisli, izkušnje in vse drugo v druge ljudi in jih tam tudi prepoznati, nato pa se še spopadati z njimi.
Staro Freudovo spoznanje o naravi nezavednega in razmerjih, ki jih ima vsak ego do njega, je zato ponovno aktualno, da bolj sploh ne bi moglo biti, kajti brez refleksije in simboliziranja nezavednih šifer, ki jih je vse več, bomo šli vsi rakom žvižgat, slaveč cerkvene dogme, pozdravljajoč medijske mogotce in osupli zaradi apokalipse, ki bo domnevno padla z neba, v resnici pa se že dolgo pripravlja vse, kar je potrebno, da se bo tudi zgodila, njeni nosilci pa ljudem prodajajo meglo, sklicujoč se na moralo, etiko, najvišje vrednote in najbolj napredno znanost.
Dušan Rutar
Medijska mašinerija nam kroji življenje.
Na kar ne moremo biti ravno ponosni. Samo poglejte kaj nam delajo mediji glede volitev.
Objektivnih novic sploh ni! Vsi mediji pripadajo nekomu in vse urednike nekdo plačuje!
IZ TE VOJNE NAJVEČJE V ZGODOVINI SE MORA RODITI SVET, KI BO OPRAVIČIL ŽRTVE, KI JIH PRINAŠA ČLOVEŠTVU. TA NOVI SVET MORA BITI TAK, DA V NJEM MOČNI NE BODO IZKORIŠČALI SLABIH, ZLI NE DOBRIH, DA NE BODO SIROMAKI PONIŽANI PO NASILJU BOGATIH; DA BODO UMSKO DELO, ZNANOSTI IN UMETNOSTI SLUŽILE SKUPNOSTI ZA LAJŠANJE IN LEPŠANJA ŽIVLJENJA IN NE POSAMEZNIKOV ZA PRIDOBIVANJE BOGASTVA. TA SVET NE BO VEČ SVET POGAŽENIH IN PONIŽANIH, TEMVEČ SVOBODNIH LJUDI IN NARODOV, ENAKIH V DOSTOJANSTVU IN SPOŠTOVANJU ČLOVEKA.
(NIKOLA TESLA OKTOBER 1942)
Koorporacije so največji krivec zaviranja razvoja človeštva..
Ja, ampak korporacije vodijo, ustvarjajo, usmerjajo ljudje.
Toraj so ljudje največji krivec zaviranja razvoja človeštva,
ne neke čudne pošasti, ki so se zarotile proti poštenim, resnicoljubnim,
sploh nadvse čudovitim ljudem.
Tako da nobena še tako fensi ekonomska, družbena, politična sprememba ne bo pomagala, če človek ostane tak kot je, kot ranjeni zmaj opleta s svojim repom in ruši vse okoli sebe.
Dokler bo večina ljudi v sebi ranjenih bodo škodovali sebi in drugim.
Nehajmo se smiliti! Ni ga človeka, ki ne bi bil ranjen, vendar treba je it naprej!
Ne gre za nobeno smiljenje, če hočemo spremenit družbo je treba začet znotraj posameznika,
Medijske korporacije, bolje rečeno konglomerati, so strup za demokracijo, kot tudi dokazuje Rober McChesney, eden izmed številnih Chomskyjevih soavtorjev pri medijski tematiki. Več o tem v dokumentarcu Rich Media-Poor Democracy: http://www.youtube.com/watch?v=F_SMt5DZodM
Eden izmed njegovih smiselnih predlogov je, da bi bilo treba med tisto posebno uro novic na dan, uvesti popolno avtonomijo novinarstva, brez vsakega vmešavanja oglasov in zahrbtne korporativne cenzure. Preostalih 23 ur na dan pa naj korporacije ljudi za(je)bavajo do smrti, če hočejo.
“zahrbtna korporativna kultura”
Boris, povejte nam vendar, kaj imate v mislih?
Dogodek, ko prevajalec neke režimske televizije ob Clintonovem obisku ni hotel prevesti besed “God bless Slovenia?”
Ali morda dogodek, ko prevajalka tega istega družbenopolitičnega kolektiva ni hotela prevesti besed inavguracijskega govora predsednika ZDA, Obame, o zločinih komunizma?
Morda mislite “pripetljaj v Ljubljani”, ki so ga etablirani mediji vztrajno prikrivali, dokler so le mogli, o njem pa poročali šele, ko je cela Slovenija vedela za sočne podrobnosti zaradi slik na ruskih strežnikih in obskurnega spletnega portala?
Ali govorite o protiameriški histeriji, ki so jo glavni sovjetski..ups, slovenski mediji zagnali po 11. septembru?
Obama ima svojih nobel zločinov polno kapo, zato je res že pri ta zadnjih :)
http://therealnews.com/t2/index.php?option=com_content&task=view&id=31&Itemid=74&jumival=5703
Medieval hightech :)
spymaster :)
http://www.democracynow.org/2010/10/11/exclusive_british_novelist_john_le_carr
Exclusive: British Novelist John le Carré on the Iraq War, Corporate Power, the Exploitation of Africa and His New Novel, “Our Kind of Traitor”
This hour, we spend with the foremost spy writer of our time.
http://www.thenation.com/blog/155317/china-bashing-2010-election-echoes-cold-war-red-china-and-who-lost-china-debate
China Bashing in the 2010 Election: Echoes of the Cold War, “Red” China, and the “Who Lost China?” Debate
“Boris, povejte nam vendar, kaj imate v mislih?”
Tega česar medijski odjemalec pri prešerno namejanih “TV people” ne vidi. Česar se ne vidi pa je zlasti samocencura teh istih smejkotov.
Tisti pripetljaj s komunizmom bi lahko tudi spadal medneje, toliko bolj če bi dal Obama svoj govor pred kakimi 25 leti.
Glede neke “protiameriške” histerije pa komaj vem kaj govoriš. Daj nas razsvetli prosim.
http://www.flickr.com/photos/jasonkstearns/4178456397/in/set-72157622861470345/#/
http://www.flickr.com/photos/jasonkstearns/4178456249/in/set-72157622861470345/
THE U.S. peace group “Peace of the Action” has discovered documents showing that it and many other organizations have been under surveillance for many months by a private agency called the Institute of Terrorism Research and Response (ITRR).
http://socialistworker.org/2010/10/08/spying-and-lying-about-left
Big Brother :)
An economist, Steve Keen, argues that the largely bipartisan political and media backing of privatisation is reminiscent of religious fundamentalism, with no analysis of the costs.
Privatisation - financial fundamentalism without an analysis of the real costs
http://www.smh.com.au/opinion/society-and-culture/privatisation–financial-fundamentalism-without-an-analysis-of-the-real-costs-20100930-15zcy.html
Razvoj naprej nori,
mediji mu zvesto sledi,
človek pa stoji,
v glavi se mu vse bolj vrti,
saj kapaciteta možgan se ne goji,
zato včasih ponori…
pa marsikaj se tedaj lahko zgodi,
pa tudi kakšen umorček naroči,
pijanemu od evrske moči…
Čist tako mimogrede, Inception je zanič film, ne tič ne miš, še najbolj nekakša zmes Bonda in MI s pretenzijami po globini.