12. oktober, 2010 | Judita Trajber

Zmagovalna naravnanost afganistanske deklice Baktay

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Na letošnjem festivalu Mesto žensk, ki poteka od 8. do 17. oktobra 2010 v Ljubljani, je bil prikazan film iranske režiserke Hane Makmalbaf, z naslovom Buda se je zrušil od sramu, posnetem leta 2007. Zgodba se odvije v enem samem dnevu sodobnega Afganistana, njena junakinja pa je šestletna deklica, ki jo deček iz sosednje skalne votline - ljudje namreč stanujejo v lično urejenih, po pobočju skalnega gorovja slikovito neenakomerno raztresenih odprtih votlinah - draži, ko pred njo nenehno na glas ponavlja abecedo iz šolske čitanke. Vrstnik Abbas se namreč prikupno postavlja pred njo s tem, da hodi v šolo in pozna črke, medtem ko mora njegova ljubka sosedica Baktay čuvati doma svojega mlajšega bratca. Kar sicer počne skrbno in predano. A kakor da se v deklici ob opazovanju soseda s knjigo v roki prebudi zdrava človeška zavist, ki se ne zmeni za ovire in prepreke. Film trenutka nastopa zavisti kot gonila nadaljnjega dogajanja sicer ne izpostavi, z ničemer posebej ne opozori nanj, pa vseeno da vedeti zanj. To naredi na mehko blag, tako potrpežljiv, obstoječ a ne kričeč način, kot znajo to le iranski filmi. Vse kar nam hoče povedati, nam tudi pove, pa skoraj ne vemo, kdaj. Njegovo sporočilo nas opija počasi kot pivo prek slamice.

Vidimo, kako Baktay molče občuduje dečka Abbasa, katerega bahanje z glasnim branjem v bližini vhoda v votlino Baktayevih se nekako preliva v njegovo dobronamerno izzivalnost do male sosede. Vse črke abecede in tiste slišane stavke zna potem seveda tudi Baktay že na pamet. Njena drža kot male igralke v filmu deluje brezhibno naravno ne-igrano, vsa je samo po sebi umevna. Pravzaprav velja to za vse nastopajoče. O igri skorajda ni mogoče govoriti. Tako da ne vemo ali gledamo igrani film ali dokumentarec. Kot da je kamera tam nekje zraven kot kakšna staro drevo sredi vasi, ob katerem pomislimo, kaj vse bi znalo pripovedovati, če bi znalo govoriti.

Baktay se torej odloči, da bo šla tudi sama v šolo. In tej odločitvi šestletnice, ki izve, da brez zvezka in svinčnika ni mogoče hoditi v šolo, in ve tudi, da nima niti ficka, s katerim bi si ju lahko kupila, pa tudi nikogar, od kogar bi lahko pričakovala kakšno pomoč, naštete prepreke na ravni zavedanja ne pridejo do živega. Je premajhna, da bi imela zgrajeno zavest o resnosti preprek. Deklica se meni nič tebi nič podviza na pot uresničitve svoje želje. Seveda pričakujemo, da ji bo uspelo, saj vendarle gledamo film, in o neuspehih, razen začasnih, se filmi menda ne snemajo. Pa vendar je zanimivo skozi platno doživljati nikoli obupano in ne malodušno, čeprav včasih žalostno in razjokano deklico na poti od ovire do ovire. Ampak kako se smehlja, ko končno drži v rokah pravi pravcati zvezek, črtast, s platnicami rumene barve kot je njen naglavni šal, v katerega je po žensko zavita.

Film se z nizanjem bolj ali manj strašljivih ovir, ki jih premaguje Baktay, da bi si kupila zvezek in svinčnik ter hodila v šolo kot njen vrstnik Abbas, dotakne nekaterih, zlasti v t.im. zahodnih družbah - oboroženih izvoznicah človekovih pravic razvpitih razmer v afganistanski družbi. Kot prva je tukaj pomanjkanja denarja, ki ga za osnovno, vsaj za deklice neobvezno šolanje, ne zagotavljajo noben center za socialno delo ali rdeči križ ali karitas ali sklad ipd. Baktay nahrani svojega jokajočega bratca s flaško menda s sladkorjem pomešane vode, ga priveže z vrvjo za nogo, da ne bo mogel splezati iz votline. Mama je šla že zjutraj zdoma in je več ne vidimo, očeta film ne omenja. Potem hodi hodi in pride do nekakšne kiosk-lopa trgovine. Prodajalec ji pove za ceno zvezka in svinčnika, ki znaša, kot ji pri drugem poskusi pojasni, toliko kot znesek, ki ga lahko dobi za štiri jajca, če ji jih uspe pobrati s kokošjega gnezda zraven domače votline in prodati. Začne se njena kalvarija. Nihče noče kupiti jajc, ki jih dva po dva nosi v rokah in sprašuje vsakogar v oddaljenem naselju, ali kupite jajca, vmes pa ji celo dva razbijejo. Končno potem proda preostali dve jajci, za kar pa dobi le zvezek, in bo za svinčnik služila mamina šminka. Šminko potem najdejo pri njej strah zbujajoči fantalini, ki se s puškami iz vej igrajo vojno in jo ugrabijo na poti v šolo. Eni so Talibani drugi Američani. Iz zvezka ji iztrgajo liste in naredijo iz njih letala. Zaradi šminke njihov krut in zloben poveljnik ukaže svojim poslušnim vojakom deklico kot brezbožnico in grešnico kamenjati. Izkopljejo ji grob, jo položijo vanj in obkrožijo z velikimi kamni v rokah, srepo čakajoče na povelje, da naj jih zalučajo vanjo. Nekaj deklic je že ugrabljenih v globini bližnje votline, ena zato, ker so jo zasačili našminkano, druga ker je žvečila žvečilni gumi… Na glavo so jim poveznili papirnate škrniclje, izrezanimi pri očeh in ustih. Baktay reši tiste, ki se hočejo rešiti. Pobegne rekoč, da se ne bo igrala vojne. In tako dalje ….

Po dveh šolah na prostem z zamudo vendarle prispe v tretjo šolo tam ob reki, ki je za deklice, pouk že poteka, ravno ko je učiteljica obrnjena proti tabli, vstopi v razred in si poskuša najti prostor med klopmi. Ampak ni prostega sedeža. Polovico sedala si odkupi z listom iz svojega zvezka, nekaj jih je namreč še ostalo. S šminko, s katero pobarva sošolke, češ da bodo lepe, se jim skuša prikupiti, dokler je učiteljica ne pošlje ven, češ da ni v pravem razredu, v prvega bi morala.

In kaj bo z Baktay čez deset petnajst dvajset let, če bo tako nadaljevala? Brez denarja za šolske potrebščine, brez štipendije, brez subvencionirane prehrane, brez študentskega dela, brez team buildingov, brez deklarativne enakopravnosti spolov v demokratični družbeni ureditvi, brez kohezijskih skladov in nepovratnih sredstev ter ugodnih kreditov in povrh še na tako pusti nerodovitni zemlji kot jo prikaže film ter na podnebno težavnem kosu zemeljske površine, ko pa niti drugje, na primer pri nas na najbolj rodovitnih in zglednih flora favna kosih države baje ni mogoče poklicno uspeti brez naštetih pogojev? Film nam ne daje nobenega nedvoumnega odgovora na tovrstno vprašanje, pa vendar nas pospremi iz dvorane z občutkom, da Baktay dejansko ne ve, kaj je to: ne da se. Nihče ji namreč ni tupil, kaj se da in kaj ne in kako se kaj da in kako ne - narediti ali/in doseči. Niti v vrtec ni hodila. Na nobene tečaje v vrtcu in poleg njega, starši in drugi sorodniki ter vzgojno-izobraževalni predstavniki družbe niso imeli priložnosti, da bi jo vsega tega naučili. Kakor da je nihče ni imel priložnosti pokvariti. Pravzaprav film predstavi otroka, ki ima že izoblikovan značaj tiste vrste človeka, ki ga niti mogoče pokvariti z nasveti in donacijami, ne glede na to, koliko je star, kakšnega spola ali vere je ter na katerem koncu sveta živi. Afganistan kot na nek način težaven prostor pod soncem pa je kulisa, ki omogoči, da pride ta značaj do svojega sijočega izraza, vrednega dobrega filma in njegovih gledalcev.

Judita Trajber

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
2 x komentirano
  • Orel je rekel/-la:

    To ti da mislt!

  • Bogomir Novak je rekel/-la:

    ne le film, ampak tudi roman govori o tem, da se ženskam v Afganistanu slabo piše, ker so
    diskriminirane. Danes članek v Delu “Izgubljeni otroci Afganistana” razkriva politično in vojaško ozadje takšnega stanja. Talibani so takšni “otroci”, ki so še hujši kot tradicija. Omenjena deklica je žrtev nasilnega terorja, ki v tej deželi vlada. V nevarnosti je, da ostane neizobražena.