Vest

Da bi razumeli današnji finančni sistem, ki je podlaga celotnemu ekonomskemu sistemu in preko njega vsem področjem družbenega življenja v praktično sleherni skupnosti na planetu, si moramo ogledati najmanj film The International (Mednarodna prevara, 2009) in prebrati knjigo The Web of Debt (Pajčevina dolgov, 2007 – 2010).
Ko agent Interpola Louis Salinger (Clive Owen) in pomočnica tožilca iz New Yorka Eleanor Whitman (Naomi Wats) v filmu The International raziskujeta sumljive posle banke IBBC, je ključen trenutek filma stavek, ki ga izreče italijanski proizvajalec orožja Umberto Calvini (Luca Barbaresci): »Kdor nadzoruje dolgove, nadzoruje vse«. Čeprav ga sprašujeta o delovanju konkretne banke, jima mimogrede razkrije logiko delovanja celotnega finančnega sistema, ki obvladuje vse niti ekonomskega, političnega in družbenega življenja skoraj sleherne skupnosti na planetu.

Kdor hoče razumeti pravo ozadje tega stavka, mora definitivno prebrati izjemno knjigo The Web Of Debt, avtorice Ellen Brown, ki do obisti razgali današnji finančni sistem, ki je urejen tako, da legalno izkorišča vse – državljane, podjetja in države. Kdor misli, da so krizo zakuhale države, ki preveč trošijo za plače javnim uslužbencem, za pokojnine in druge javne izdatke ali, da so jo zakuhali podjetniki, ki jih zanima zgolj dobiček ali državljani, ker preveč zapravljajo za potrošne dobrine, so bodisi nevedni bodisi naivni.

Denar kot dolg

Za delovanje ekonomije nujno potrebujemo denar, ki je v osnovi zgolj pripomoček za menjavo dobrin, dela, delovnih sredstev itd. Denar je »kri ekonomskega življenja družbe« in omogoča tekoče delovanje vseh področij (industrije, kmetijstva, storitev itd.) in delov ekonomije – podjetij, države, državljanov.

A kdo danes nadzoruje denar? Večina si predstavlja, da države, ki naj bi tiskale denar in to vlogo naj bi pogosto izkoriščale. A ta funkcija države je že davno mimo, že približno štiri stoletja – ponekod sicer manj, a vseeno že lep čas – denar »delajo« banke. Res je, dobesedno delajo ga – večino iz nič, danes je namreč le še približno 3 % vsega denarja v obtoku v fizični obliki; kot kovanci in bankovci. Kako denar torej nastaja?

Vzemimo za primer državljana, na primer Janeza. Recimo, da pri banki vzame kredit v višini 100.000 € za gradnjo hiše. Banka v svojih knjigah ustvari 100.000 €. Puf! Čarovnija! Prej te vsote ni bilo, v naslednjem trenutku se pojavi – samo s pritiskom na gumb tipkovnice. Vsota se Janezu vpiše na tekoči račun in hkrati se bančni kapital poveča za 100.000 €. Več ko banka izda kreditov, več premoženja ima in večje, ko ima premoženje, več kreditov lahko izda, saj izkazuje veliko kapitalsko moč. Banke dejansko želijo, da jemljete čim več kreditov, s tem se njihova moč samo krepi.

A banka želi, da ji vrnete več kot vam je »posodila«, zahteva še obresti; Janez mora banki vrniti še recimo da 20.000 € v 20 letih. A glej ga zlomka, banka tega denarja nikoli ni ustvarila; zahteva pa ga. Teh 20.000 € predstavlja izhodiščni primanjkljaj v celotnem ekonomskem sistemu družbe. Povedano preprosteje: banka je preko Janeza lansirala v ekonomski sistem družbe 100.000 €, nazaj pa pričakuje 120.000 €. 20.000 € je banka dejansko potegnila iz ekonomskega sistema. [Zdaj pa pomnožite vse kredite državljanov, držav in podjetij.]

Da bi banki povrnil teh dodatnih 20.000 €, mora Janez krepko zavihati rokave, a nekdo – ne glede na to ali on ali kdo drug – v dolgi verigi ekonomske družbenega sistema mora zato najeti nov kredit, da bi teh 20.000 € »vrnil« banki. To je tudi odgovor, zakaj mora gospodarstvo nujno in neprestano rasti, najbolje da po vsaj malo višji stopnji, kot znaša povprečna obrestna mera bank – kajti v tem primeru se količina denarja v sistemu vsaj ohranja oziroma se minimalno povečuje.

Ko pa stopnja gospodarske rasti upočasni ali upade (ker se pač neprestano ne more večati), se začne peklenski krog – denar iz ekonomskega sistema odteka v banke hitreje, kot iz njih priteka. Podjetja se začnejo sesedati, znižujejo stroške in začnejo odpuščati; prebivalci nimajo dovolj dohodkov in tudi sami ne morejo več odplačevati dolgov. S tem pa se hitro sesuvajo tudi banke, saj se krediti ne odplačujejo več v normalnem obsegu, hkrati pa se ne jemljejo novi. [Kapital postane negativen, kajti dejansko obstaja zgolj kot zapis v knjigah in »oživlja« ga samo neprestano »vračanje« kreditov.]

Takrat priskoči na pomoč država in dokapitalizira banke, to pa stori tako, da se zadolži pri – bankah. Banke preživijo, države pa doživijo ali doživljajo »grški scenarij«. V tej fazi smo zdaj in jezimo se na države. Te sicer neposredno niso krive za krizo, so pa krive v toliko, kolikor so dopuščale oziroma dopuščajo, da je sistem takšen, kot je.

Brez temeljite reforme finančnega sistema in demokratičnega nadzora držav nad »kreacijo« denarja se bomo le še bolj zapletli v mreže mednarodnih bank, ki so v lasti vsega nekaj mogočnih bančnih »pajkov«, ki pijejo kri (denar) državljanom, podjetjem in državam. Ti so edini pravi dobitniki v tem finančnem sistemu »dolžniškega denarja«.

Rok Kralj