Vest

“V prvih devetih mesecih tega leta se je gospodarska kriminaliteta povečala za 70 odstotkov.” Tako pravi generalni direktor policije. Kam gre Slovenija? Nikamor? V propad? Lepši prihodnosti naproti? Mogoče je najti zagovornike vseh treh razlag. Samo, da je tistih, ki verjamejo v zadnjo gotovo daleč najmanj. Kriza je razgalila vse probleme slovenske družbe in v takšnih okoliščinah je optimizma običajno pač bolj malo na razpolago.

Predsednik republike je na tretjem programu TVS govoril o tem, da smo vendarle na poti, ki obeta očiščenje, da se stvari vendarle premikajo. Izjava generalnega direktorja policije je lahko temelj takšnemu razmišljanju. Povečanje kriminalitete seveda ne govori o tem, da je je več, temveč o tem, da je preiskovalni organi več odkrijejo in da se z njo tudi ukvarjajo. In jasno je, da je to vedno lahko samo prvi korak. Do obsodb ali oprostitev je pot skozi pravosodni sistem dolga. Vprašanje je le, ali ne bo predolga. Kot je bila v preteklosti že mnogokrat. O tem, ali res živimo v prelomnih časih, skozi katere bi lahko prišli do nekakšne katarze in izboljšanja stanja v družbi, bomo torej lahko govorili šele čez čas. Kar seveda ne pomeni, da je mogoče na rezultate čakati v nedogled.

Vsekakor so se v Sloveniji v zadnjem času v preiskovalnih ali sodnih postopkih znašli zelo vplivni ljudje. Takšni, za katere še pred nekaj leti najbrž nihče ne bi verjel, da se lahko znajdejo pred policijo ali celo pred sodiščem. Zidar, Bavčar, Šrot, Janša, Zagožen, Prijatelj, Dimic, Kordež, Tovšak … Velika imena, ki seveda vsako zase trdijo, da so nedolžna. Mnogi celo, da gre za politično zaroto, da jim je vse skupaj zakuhala policija, da je država zaradi tega, ker so se znašli v preiskavi, še manj pravna kot pred tem, ko so bili zaščiteni kot svete krave. Pričakovano, le kaj drugega naj bi rekli. Kar preseneča, je nekaj drugega. Da enako govori tudi večina tistih, ki so najglasnejši pri jadikovanju nad stanjem v slovenski družbi in zahtevajo glave. Videti je, da te nikoli niso prave, kajti, če so “naše” so nedolžne.

In vendar se zdi, da se stvari spreminjajo. Kriza je neizprosna. Vegrad je samo eden izmed najbolj neprijetnih primerov. Kriza je globoka in je zarezala v družbena razmerja tako rekoč povsod. Ljudje so postali za razlike in za to, kar nekateri lahko dobijo z nepoštenjem, izjemno občutljivi. Ta občutljivost se stopnjuje in gotovo ne bo kar tako minila. Z njo bo morala politika v prihodnosti precej bolj računati kot doslej. Brez občutka pravičnosti, za katero je delovanje pravne države samo nujni predpogoj, bo nezadovoljstvo samo naraščalo. Kaj bo sledilo, je težko napovedati. Izkušnje govorijo, da krize najbolj pogosto privedejo do režimov trde roke. Hkrati pa te nove režime lažje vzpostavijo novi ljudje. Krizne situacije slabo prenašajo stare, že videne, vzorce.

Pred nekaj leti, v času prosperitete, mi je finska diplomatka razlagala, kako vidi Slovenijo. Rekla je, da je Slovenija samozadovoljna in nepripravljena na kakršne koli spremembe. Razlog za to se ji je zdel na dlani. V Sloveniji se je enostavno preveč dobro živelo, da bi bili ljudje pripravljeni tvegati in se kakšne stvari lotiti drugače. Dejala je, da je nekaj podobnega doživljala v svoji domovini, dokler se na začetku devetdesetih Finska ni znašla v globoki krizi. Šele ta je pripeljala do globokih družbenih sprememb in omogočila, da je Finska postala uspešna država, ki je danes mnogim zgled. Odločitve, ki so jih Finci sprejemali, so bile očitno prave. Med njimi ta, da med vsemi državami namenjajo največ za šolstvo. In seveda, da neusmiljeno preganjajo korupcijo.

Slovenija seveda ni Finska in začetek dvajsetih ni začetek devetdesetih prejšnjega stoletja. A priložnost, o kateri se tako veliko govori, kljub temu obstaja. Veliko je odvisno od sodišč. Ta bodo v prihodnjem obdobju odigrala pomembnio vlogo. Njihove sodbe bi morale biti dovolj hitre, pravične in neprizanesljive.

Jani Sever