Spolnost in ljudje s hendikepom: česa se strokovnjaki ne zavedajo
Za večino ljudi predstavlja spolnost zelo intimno področje njihovega zasebnega življenja, o katerem se ne bi pogovorjali z drugimi, z izjemo morda nekaj zelo tesnih prijateljev. Po drugi strani pa spolno življenje drugih ljudi zelo zanima velik del prebivalstva, o čemer priča velik trg za filme, revije in podobne izdelke povezane s spolnostjo. Zanimanje za spolnost drugih ljudi ima pogostokrat opraviti z lastnimi resnimi osebnimi težavami na tem področju. Ne bi rad preveč poenostavljal tega vprašanja, a občutek imam, da strokovnjaki, ki se ukvarjajo s spolnostjo hendikepiranih in se v glavnem ukvarjajo s temami, kot sta sposobnost erekcije in ejakulacije, položaji ali spolni tehnični pripomočki, utegnejo projecirati svoje lastne težave na nas. Kako je možno drugače razložiti, zakaj so spregledali najbolj očitne ovire, ki nam večini preprečujejo, da bi uživali v lastni spolnosti? V tem kratkem komentarju bi rad opozoril na nekaj očitnih, a vseeno pogosto pozabljenih težav, s katerimi se mnogi med nami, ki smo bolj hendikepirani, srečujemo.
Spolnost je oblika komunikacije, izražanje lastne osebnosti drugi osebi. Kako se sam predstavljam, je v veliki meri odvisno od tega, kako samega sebe vidim. Kako naj se počutim privlačno, kako naj imam nekoga rad, če se nimam sam! Družba nas nenehno bombardira z direktnimi in indirektnimi sporočili, da so naša življenja ničvredna, da smo nemočni, brezupni kriplji. Pogosto sem bil deležen vprašljivega komplimenta: “Moraš biti močan, ker če bi bil jaz na tvojem mestu, bi se že zdavnaj ubil.” Najpomembnejša naloga, ki je pred nami, je zgraditi lasten vrednostni sistem, ki ne bo odvisen od našega okolja. Šele takrat bomo lahko dosegli točko, ko bomo lahko cenili svojo osebno moč in lastno enkratnost kot človeška bitja. Tak položaj bi bilo skoraj nemogoče doseči, če bi vsak od nas moral to storiti sam. Pri tej nalogi potrebujemo podporo drugih hendikepiranih ljudi. Z izmenjavo izkušenj in vpogledov spoznavamo, da nismo sami. S tem, da se učimo ceniti drug drugega kot sposobne, zanimive in ljubeče ljudi, lahko postanemo imuni na negativen odnos.
Priznajmo si, družba na nas ne gleda na prvem mestu kot na spolna bitja. Večino nas obravnavajo kot predmet nege, kot nekoga, do katerega je treba biti prijazen. Na hendikepirane ljudi se dostikrat gleda kot na bolne. Za bolne ljudi se ne pričakuje, da bi živeli običajno življenje z družbenimi odgovornostmi kot je delo. Od bolnih ljudi se prav gotovo ne pričakuje, da bi si ustvarili družino. V številnih državah hendikepirani ljudje prosjačijo na ulici. Drugod dobronamerni politiki poskušajo mobilizirati davkoplačevalski denar za programe za hendikepirane tako, da nas opisujejo kot najšibkejše člane družbe. V obeh primerih naša neproduktivna podoba ne pomaga našemu samospoštovanju, ne prispeva k naši spolni privlačnosti. Kdo bi se rad zaljubil v bolno osebo, kdo bi si želel preživeti medene tedne z beračem?
Hendikepirani ljudje so pogosto deležni slabšega šolanja, če že, soočajo se tudi z resnimi težavami pri zaposlovanju. Nič čudnega, da imajo številni med nami šibko samozavest. Brez samozavesti bi težko gledali nase kot na privlačno spolno bitje.
Tisti, ki potrebujemo pomoč pri vsakdanjem življenju, pri opravilih kot so oblačenje, umivanje, uporaba stranišča itd., smo večinoma izpostavljeni pokroviteljskemu in zaščitniškemu odnosu svoje okolice. Naša fizična odvisnost od drugih se avtomatično enači z intelektualno in emocionalno odvisnostjo. Če se sami počutimo odvisne in če tudi drugi ljudje verjamejo v to, bo težko biti seksi v lastnih in v očeh drugih ljudi. Oseba, ki se počuti manjvredno, bo težko vzpostavila zdravo razmerje z drugo osebo, ki bo temeljilo na enakosti.
V državah brez službe osebne asistence morajo številni med nami preživeti svoje življenje s svojimi starši. Kako lahko razvijemo zrelo spolnost, če moramo živeti v vsiljeni odvisnosti in otroštvu?
Tisti, ki nimajo nobenih sorodnikov, ki bi jim lahko pomagali, so pogosto zaklenjeni v ustanovah, kjer si delijo sobo z drugimi osebami, kjer so oskrbovanci ločeni na moško in na žensko krilo, kamor ne morejo priti in oditi kot se jim zdi, kjer morajo jesti in opravljati veliko potrebo po določenem razporedu. Sam sem preživel pet let svoje mladosti v eni takih ustanov; občutek je bil kot bi bil v zaporu. Kdo lahko razvije zadovoljujočo spolnost v zaporu?
Za veliko hendikepiranih ljudi, ki potrebujejo osebno asistenco, predstavlja edina osvoboditev od institucije oz. starševskega doma poroka z nehendikepiranim partnerjem. Brez iz davkov financirane storitve osebne asistence bi partnerstvo in poroka – da ne govorimo o vzgoji otrok – pod temi pogoji terjala ogromno odgovornosti s strani partnerja. To pogostokrat pomeni odpovedovanje lastni karieri in življenju. Pod pogojem, da se na praktično asistenco gleda kot na izraz ljubezni. Ko nehendikepiranega partnerja premaga velika vzajemna odvisnost in že sama količina dela, bodo posledica tega občutki krivde na obeh straneh. Nekatera razmerja držijo skupaj občutki krivde, ki jih pogostokrat zamenjujejo za ljubezen. Tudi sam sem uporabnik osebne asistence, poročen z nehendikepirano žensko. Sem v privilegiranem položaju, saj mi vlada zagotavlja denar, da lahko zaposlim svoje osebne asistente. V tem oziru nisem odvisen od žene. Tistikrat, ko se zaradi malomarnosti ne dogovorim z osebnimi asistenti in moram ženo prositi za pomoč, se počutim in funkcioniram drugače. Odvisnost prav zares negativno vpliva na razmerje.
Spolnost je posledica celotne življenjske situacije osebe. Brez predpogojev, kot sta samospoštovanje in osebna neodvisnost, ne more biti zdrave spolnosti. Upam, da mi je uspelo v tem kratkem komentarju pokazati, da za mnoge med nami, ki imamo večje hendikepe, naša spolna osvoboditev ni toliko odvisna od spolne svetovalnice ali mehanskih spolnih pripomočkov, temveč od dostopnosti iz davkov financirane storitve osebne asistence, ki nam daje moč, da prevzamemo nadzor nad lastnim življenjem.
Dr. Adolf D. Ratzka