Vest

V slovenski populaciji je motiv tekmovanja veliko močneje izražen kot motiv sodelovanja, če smemo temu tako reči. Zato je potrebno poseči po nekaterih že izoblikovanih teoretskih in raziskovalnih odgovorih na zgoraj izpostavljeno dilemo. Vsak človek je rojen v določeno družbo oz. kulturo in mora v procesih decentriranja ega svoje genetske predispozicije prilagajati družbenim in kulturnim normam, ki mu jih od vsega začetka posredujejo pomembni drugi (družina, vrstniki, šola in ostale družbene ustanove XE “ustanove” ) (G.H. Mead, 1934). Prilagajanje in usklajevanje posameznika z družbo je v največji meri odvisna od pridobivanja jezikovne kompetence. Jezik je najbolj pomembna norma, ki se je mora posameznik naučiti, da bi se lahko uspešno prilagajal družbenim zahtevam in obenem ohranjal svojo osebno avtonomijo, stabilno in strukturirano samopodobo XE “samopodobo” . (Kobal, 2000 :147-150) To velja za vsa obdobja posameznikovega življenja. Peter Winch zato upravičeno vztraja pri tem, da družbene in osebne življenjske oblike sestoje iz konkretnih “iger jezika”, zgodovinsko nastale konfiguracije torej, ki je nastala iz obstoječih praktik, skupinskih pripadnosti, kulturnih obrazcev, razlag, socializacijskih oblik, kompetenc, stališč etc. etc… - skratka, iz določenega skupinskega načina življenja, ki je trajalo dalj časa na določenem prostoru. Zato sta osebna in skupinska identiteta med seboj povezani in odvisni in potekata v procesih kognitivnega razvoja posameznikov.

Takšno razmišljanje je daleč od neoliberalističnega koncepta razvoja posameznika, ki ga ta definira tako, kot da je človek egoistično bitje, kateremu je privatna lastnina glavni motiv njegovega življenja in delovanja. Motiv doseganja največje možnega profita, ki izhaja iz privatnega posedovanja proizvajalnih sredstev, zato zamegli vse druge čute, ki so potrebni, da človek postane svobodno, razmišljujoče bitje, ki živi v sožitju z naravo in drugimi ljudmi. Dokler bo v vsakdanjem življenju prevladoval ta motiv, ki ga je od 14. stoletja naprej utrdil predvsem prevladujoč kapitalistični način proizvodnje, je težko pričakovati uresničitev načel meščanskih revolucij v 18. stoletju, ki so opredelile osnovne pravice človeka in državljana. Zato so boji za ekonomsko in politično enakopravnost tudi na slovenskih tleh tesno povezani s socioekonomskimi pravicami, ki jih imajo delavci v proizvodnji. To pa pomeni, da je neposreden razvoj ljudi v sodobnem svetu v tesni z njihovim položajem v družbeni delitvi dela. Tega pa si vsak človek zagotavlja le z napredkom v razvoju lastnega uma, tako, da se z učenjem vzpenja po družbeni lestvici navzgor.

Jean Piaget je razlikoval stopnje kognitivnega razvoja, ki jih ne označuje nova vsebina, ampak nova struktura zavesti. Z izpostavljanjem njegove teorije poskušamo pojasniti, kako pride do prehodov v mišljenju in delovanju in sicer tako, da ločimo med strukturno različnimi nivoji zmožnosti učenja, odsluženosti oz. nujnosti razveljavitve starih in vzpostavitve novih strukturnih predstav o svetu, pri čemer so zareze med mitskim, religiozno-metafizičnim in modernim načinom mišljenja XE “mišljenja” vidne, če analiziramo spremembe v sistemih osnovnih pojmov pri posameznem načinu mišljenja. Z vsakim prehodom oz. korakom, spremembo se, tudi če opazujemo proces učenja vsebinsko, kategorialno razvrednotijo presežene stopnje interpretacije realnosti. Ne ta ne ona vrsta osnove, iz katere izhajamo, ne proizvaja več tistega - vsebin in pomenov - kar hočemo povedati. Takšno razvrednotenje pojasnjevalnih in upravičevalnih potencialov celotnega izročila oz. tradicije nastaja v vseh prehodih od ene k drugi stopnji kognitivnega razvoja. Pogoji učenja oz. interni kriteriji veljavnosti trditev se spreminjajo in postajajo dispozicije za: nastanek objektiviranega mišljenja (predmetnega mišljenja), razvoj moralno-praktičnih sposobnosti izražanja in razvoj estetsko-praktičnih sposobnosti izražanja.

Kognitivni razvoj pomeni splošno decentriranje egocentrično prežetega razumevanja sveta in torej pomeni preseganje egocentrizma v vseh oblikah. Obenem je to sposobnost za istočasno omejevanje in razmejevanje področij objektivnega, socialnega in subjektivnega sveta. Šele potem, ko razločimo oz. identificiramo takšen refleksiven pojem sveta, si omogočimo pristop k interpretaciji sveta tako, da lahko govorimo o kooperativnem delovanju pri definiranju družbenih situacij. Sodelovanje med človeškimi bitji je tako splošni princip, ki nam pomaga preživeti v svetu polnem nevarnosti in nezgod.

Storilnostna oz. profitna naravnanost je sicer realna življenjska izkušnja vsakogar, ki v tej družbi živi. Zato lahko rečemo, da je za družbe zahodne civilizacije značilno pretežno enostransko, instrumentalno delovanje XE “delovanje” , za katerega so značilni prisilni družbeni odnosi, v katerih se še ne more v zadostni meri razviti zdrava in stabilna samopodoba posameznikov. Takšna samopodoba pa se lahko uspešno razvija le s strpnim medsebojnim dialogom, s komunikativnim, torej kooperativnim delovanjem udeležencev družbenega življenja. V družbah konkurence preži nevarnost, da se vrednota sposobnosti uspešnega konkuriranja sprevrže v vse splošno tekmovalno naravnanost. Mi moramo poskušati vse, da do tega ne pride. Naša maksima je: Gojiti vrednoto uspešnega konkuriranja in se hkrati varovati tekmovalne naravnanosti kot hudič križa.

dr. Janez Kolenc