Kakšne poti si izbira življenje, je pravično za vse?
Jesen je, drevesa so odvrgla svoj lišp…!
..nekateri ne bodo imeli toplega obroka, nekateri ne bodo imeli zakurjene sobice, nekateri bodo v depresiji tavali po samotnih ulicah, ne vedoč na koga bi se obrnili v duševni stiski, drugi so žalostni, ker jim je zaradi finančne krize premoženje skopnelo za nekaj milijonov EUR, nekateri ne bodo mogli šolati svojih otrok, saj denarno nadomestilo ne zadošča za skromno preživetje, druge se zmrdujejo saj v trgovinah ne morejo najti nove luksuzne obleke znanega, mednarodno uveljavljenega kreatorja, nekateri bodo obupali, lučka za smisel življenja je na kritični točki, drugi ne se ne morejo odločiti med novo znamko BMW ali Mercedesa, drugi nemirno prestopajo pred okenci Rdečega križa, nerodno jim je, da bi sprejeli pomoč, čeprav nimajo sredstev za človeka dostojno preživetje, drugi so za razkošno praznovanje rojstnega dneva svojega otroka porabili povprečno mesečno plačo.
Veliko delavcev ima svojo Bosno, od jutra do mraka garajo za dobrobit lastnikov kapitala, zaslužijo pičlo mezdo, komaj za skromno preživetje enega, k družini se vračajo praznih rok, šibka samopodoba krha družinske odnose….
Mnogo ljubimcev se bolestno ukvarja z vprašanjem, me ima partner dovolj rad, ne zavedajo se, dokler se ne bodo sprejeli brez idealizacij, ozavestili, da so občasno krhki in ranljivi, ne bodo zaznali partnerjeve ljubezni…
Eni so za, drugi so proti, na drevesih rastejo, le še piškoti!!!
ŽIVLJENJE MED VOJNO
V stekleni krogli
si oči pustila
poslušaj spet
bo zabobnelo
po koščkih
stopica pošast
odpustkov ni
LAILIN ROJSTNI DAN
(Božje poslanstvo
stoji v vrsti)
je sprehod
mravelj
po obnebju
časa
PODOČNIK
ni sledov
ni vlage
namišljena
letala
pristajajo
v peklu
HADEWIJCH
Bog je
najskrivnostnejše
drevo
prhko, nasilno
v hipnotičnem
posedovanju
POEZIJA
črka,
ki je ni,
na
obzorju
drobi
oko,
smrt je
posiljevalka
ljubezni
SLABO VREME
pronica
v luknjo spomina
hladne lokomotive
hitijo v slapove
želja
STRIC BOONEE SE SPOMINJA
Nebesa so vir
nelagodja, dvomov,
strahu.
Čista metafora.
DREVO
ima srce
v obliki puške
strelja nagačene
privide
vetrove,
ki zaspijo
PUNČKA
Ostriži lase Barbiki,
poreži noge Barbiki
poreži roke Barbiki
iztakni oči Barbiki
Potem bo najbolj
popolna.
ČAS, KI OSTAJA
brusi
koso smrti
v neskončnost
TURNEJA
se ne bo
nikoli odkotalila
do konca.
Vmes
so metafizični
postani.
LJUBIMCA NA BEGU
zreta
v utripajočo
luč
Nebesa
so
odsotna.
ŽENSKA, PIŠTOLA IN ŠPEGETARIJA
so speti
v trnje.
V odrtih
ustih dežuje.
Igor Bizjan
..BESEDE ,BESEDE,…..!
…AKCIJA ,PISEC AKCIJA….!
.
To je life!
Time killed the Liffe star.