Vest

Kakšne poti si izbira življenje, je pravično za vse?

Jesen je, drevesa so odvrgla svoj lišp…!
..nekateri ne bodo imeli toplega obroka, nekateri ne bodo imeli zakurjene sobice, nekateri bodo v depresiji tavali po samotnih ulicah, ne vedoč na koga bi se obrnili v duševni stiski, drugi so žalostni, ker jim je zaradi finančne krize premoženje skopnelo za nekaj milijonov EUR, nekateri ne bodo mogli šolati svojih otrok, saj denarno nadomestilo ne zadošča za skromno preživetje, druge se zmrdujejo saj v trgovinah ne morejo najti nove luksuzne obleke znanega, mednarodno uveljavljenega kreatorja, nekateri bodo obupali, lučka za smisel življenja je na kritični točki, drugi ne se ne morejo odločiti med novo znamko BMW ali Mercedesa, drugi nemirno prestopajo pred okenci Rdečega križa, nerodno jim je, da bi sprejeli pomoč, čeprav nimajo sredstev za človeka dostojno preživetje, drugi so za razkošno praznovanje rojstnega dneva svojega otroka porabili povprečno mesečno plačo.

Veliko delavcev ima svojo Bosno, od jutra do mraka garajo za dobrobit lastnikov kapitala, zaslužijo pičlo mezdo, komaj za skromno preživetje enega, k družini se vračajo praznih rok, šibka samopodoba krha družinske odnose….
Mnogo ljubimcev se bolestno ukvarja z vprašanjem, me ima partner dovolj rad, ne zavedajo se, dokler se ne bodo sprejeli brez idealizacij, ozavestili, da so občasno krhki in ranljivi, ne bodo zaznali partnerjeve ljubezni…
Eni so za, drugi so proti, na drevesih rastejo, le še piškoti!!!

ŽIVLJENJE MED VOJNO

V stekleni krogli
si oči pustila

poslušaj spet
bo zabobnelo

po koščkih
stopica pošast

odpustkov ni

LAILIN ROJSTNI DAN
(Božje poslanstvo
stoji v vrsti)

je sprehod
mravelj
po obnebju
časa

PODOČNIK

ni sledov
ni vlage

namišljena
letala

pristajajo
v peklu

HADEWIJCH

Bog je
najskrivnostnejše
drevo

prhko, nasilno
v hipnotičnem
posedovanju

POEZIJA

črka,
ki je ni,
na
obzorju
drobi
oko,
smrt je
posiljevalka
ljubezni

SLABO VREME

pronica
v luknjo spomina

hladne lokomotive
hitijo v slapove

želja

STRIC BOONEE SE SPOMINJA

Nebesa so vir

nelagodja, dvomov,
strahu.

Čista metafora.

DREVO

ima srce
v obliki puške

strelja nagačene
privide

vetrove,
ki zaspijo

PUNČKA

Ostriži lase Barbiki,
poreži noge Barbiki
poreži roke Barbiki
iztakni oči Barbiki
Potem bo najbolj
popolna.

ČAS, KI OSTAJA

brusi
koso smrti
v neskončnost
TURNEJA

se ne bo
nikoli odkotalila
do konca.

Vmes
so metafizični
postani.

LJUBIMCA NA BEGU

zreta
v utripajočo
luč

Nebesa
so
odsotna.

ŽENSKA, PIŠTOLA IN ŠPEGETARIJA

so speti
v trnje.

V odrtih
ustih dežuje.

Igor Bizjan