14. november, 2010 | Dušan Rutar

Do nazga (The Full Monty, Peter Cattaneo, 1997)

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Ko je Michelangelo sredi obetavnega obdobja renesanse ali ponovnega rojstva mojstrsko opremil strop Sikstinske kapele s prizori poslednje sodbe, so predstavniki cerkvene korporacije, zaljubljeni v temačni srednji vek – kar ni presenetljivo, saj so imeli takrat popolno oblast nad vsem, kar je lezlo in mislilo –, avtorja besno klicali na odgovornost. Umetnina ni dovolj dobra, so rohneli, se metali ob tla in si pulili lase, nemudoma jo bo treba popraviti. Našli so tipa, ki je to ročno storil in mojstrovino spremenil v zmazek. In kaj ni bilo dovolj dobro? Preveč nagcev, preveč avtentičnih, naravnih teles, teles, kakršna ljudje pač imamo (sic!).

Popravljanje naravnega torej ni nekaj sodobnega, modernega. Daleč od tega. Naravo je bilo treba vselej popravljati, da so bili lahko tisti, ki so predstavljali kaj umetnega, na primer kako institucijo, na oblasti, vsi drugi, ki so jim bili podrejeni, pa so lahko naivno verjeli, da je naravno šele tisto, kar je umetno in dovolj prepričljivo prikazano, da je mogoče verjeti, da je v resnici naravno. Če ljudi opazujejo Marsovci, se jim mora mešati od osuplosti nad spoznanjem, za kakšne bedarije so zmožni.

V sijajnem filmu z naslovom Do nazga (The Full Monty), ki ga je treba v tej perspektivi nujno videti, spremljamo usodo mezdnih delavcev, ki nekega dne kratko malo ostanejo na cesti, čeprav sicer kapitalizem nenehno napreduje in se razvija, pač sledeč tistemu blaznemu še več. Vedno je tako: kapitalizem cveti, kot da je to najbolj naravno stanje na tem svetu, ljudje pa crkujejo. Zanje se kajpak nihče ne zmeni, zato se morajo znajti sami.

In se znajdejo. Odločijo se, da bodo nastopili pred ženskim zborom in šli – enkrat samkrat – do konca. Na koncu so res vsi nagi, mi pa smo navdušeni nad njihovim pristopom, smislom za praktično ironijo in nad njihovo predstavo, kajti spoštovanje teles, kakršna pač so, je v tem filmu res prikazano na način, ki ni le optimističen, temveč je tudi navdihujoč in celo osvobajajoč, saj ni sodobno z ideologijo zdravja in naspidiranosti obteženo obremenjevanje teles potrošnikov in delavcev nič drugega kot še eno množično korporativno nadzorovanje, nad katerim bi bil navdušen ne le kak srednjeveški papež, temveč tudi Freudov ameriški nečak, iznajditelj piarovstva, katerega namen, smoter, smisel in pomen je en sam: prepričati ljudi, da bodo delali natanko to, kar hočemo, pri tem pa bodo verjeli, da so svobodni in da jim je njihovo delovanje v korist, samo delovanje pa razumeli kot pristno, avtentično in kajpak naravno.

Kar je naravno, je seveda tudi nevprašljivo, razen če oblast reče drugače, kar pomeni, da je lahko tudi sramotno in vredno vsake kritike, kot jo je na svoji koži izkusil Michelangelo. Piarovstvo je – čisto preprosto – kapriciozno manipuliranje z ljudmi. Nad njim so navdušeni tako korporativisti kot navadni ljudje, da ne bo kakega nesporazuma. Descartesova ideja, da je vesolje ura, bog pa urar, ideja, pod katero se je kasneje podpisal Newton in se nato vse življenje ukvarjal z alkimijo, da bi odkril, kakšna je božja skrivnost njegovega urarskega podviga, je izvrstno izhodišče za razmislek o dekodiranju, a se dopolnjuje s sodobnim manipuliranjem – zlasti s telesi potrošnikov –, ki dekodiranja ravno ne prenese. Prav nasprotno je res: ljudi je treba zakodirati, začarati in s pomočjo psihologije prepričati, da jim ni treba misliti, saj naj bi zadoščalo že to, da pristno sledijo vsemu, kar je naravno. V tej perspektivi so na primer invalidi pač invalidni, zdravi ljudje pa so normalni, medtem ko je treba rabo besede hendikep kratko malo prepovedati, njene morebitne uporabnike pa obesiti ali vsaj pribiti na kak vaški sramotilni steber.

In sledijo. A povsem drugače, kot je nekoč pridigal JK. Troedinost Boga je seveda bogokletje, kar je vedel tudi Newton, zato je JK učil svoje učence, kako postati ribiči ljudi na način, ki ga katoliška korporacija ne bo nikoli niti razumela niti ga ne bo mogla sprejeti, saj bi se potem ukinila, da ne bi ostal kamen na kamnu, enako pa bi se zgodilo tudi vsem drugim oblastnim institucijam ter njihovim tolstim zastopnikom.

Jezusov čudež v Kani moramo zato razumeti na poseben način, ki ni brez povezave s tem, kar so ljudje pripisovali Dionizu. JK zmore še veliko več, taka je bila interpretacija. In res zmore.

Telo vsakega vernika je pri tem zelo pomembno. Je tako zelo pomembno, da predstavljajo današnji v ideologijo zdravja potopljeni športniki in vsi drugi, ki nimajo niti najmanjše ideje o pomembnosti telesa za življenje, konglomerat subjektov ali podložnikov, zaradi katerih nam gredo lasje pokonci in hočejo zbežati z glave. JK je namreč jasno pokazal in povedal, da je za vsako resnično spremembo ljudi in tega, kar imajo med seboj, na bolje potrebno dvoje. Najprej je potreben krst. Ne z vodo, ampak v duhu, kot je dejal Janez, ko se je JK, njuni materi sta bili sestrični, oglasil pri njem. Poleg krsta je potrebno še kesanje. Ne zaradi iracionalnih občutkov krivde, ki jih ljudem nalagajo cerkveni neoliberalci, da bi nadzorovali in pokorili vse ovce, temveč zaradi simbolne in imaginarne dimenzije sveta.

Vsak človek je njun ujetnik, zato se lahko osvobodi na en sam način, kot ga razumemo s pomočjo teorije hendikepa. Ta nas uči, da je telo odprto in zmožno za preobrazbe, a te se ne morejo zgoditi brez duha. Tudi ta je odprt. Brez njegove odprtosti je telo nemočno. Industrija zdravja, temelječa na tem, kar je imenoval Virilio v svoji knjigi z naslovom Vojna in kino: logistika zaznavanja (Guerre et Cinema: Logistique de la Perception, 1984) trgovanje z dematerializiranjem, je groteskna, kajti govorimo o vojni, v kateri izginja empirična realnost in se spreminja v serijo spektralnih simulakrov. Vse je podrejeno hitrosti, dodaja Virilio, nova urbana svoboda predstavlja to, kar je navduševalo Mussolinija, zaradi česar je vzklikal, da je njegovo najmočnejše orožje propaganda, piarovci, zastopniki intelektualne oblasti, krošnjarji in podrepniki pa se trudijo z zadnjimi močmi rešili lastne iluzije in vse drugo, kar je še rešiti mogoče.

Krst in kesanje bosta v kritičnih prostorih, ki jih odpiramo, še enkrat omogočila obrat v razmišljanju, ki je nujno potreben, kajti nikakor ne smemo pozabiti, da veliki Hitlerjev vzornik nikakor ni bil Bismarck, kot bi kdo naivno pričakoval, temveč – Mojzes.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
5 x komentirano