Zahteva Evropskega parlamenta – povečanjev stroškov in novi EU davek
Evropski parlament si ne želi le večjega EU proračuna za naslednje leto, ampak bi rad oblikoval tudi EU davek, da bi dosegel neodvisnost svojega dohodka od pripravljenosti držav članic, da bi plačevale povečane stroške in nove projekte Evropske unije. Zamisel o EU davku se z leti spreminja. Danes imamo predlog o raziskavi o obdavčenju finančnih transakcij. Evropski parlament je predhodno predlagal, da bi Evropska unija morala prejemati neposredno plačilo DDV, ki ga potrošniki plačajo ob nakupu.
Ne verjamem, da je katerakoli od nacionalnih vlad v Evropski uniji naklonjena EU davku. Po drugi strani pa ni nobenih političnih protestov državljanov proti nastanku tega davka na evropski ravni. Kljub temu pa Evropski parlament, ki je bil izvoljen z najnižjo udeležbo od vseh volitev v skupščinska telesa in funkcije, še kar vztraja. Člani Evropskega parlamenta živijo neko drugo politično življenje.
Tako Krščanski demokrati kot Socialisti so naklonjeni povečanemu proračunu za Evropsko unijo. Le motivi se morda nekoliko razlikujejo. Eden izmed motivov je več sredstev za raziskave in inovacije.
Poleg tega pa proračunski paket vključuje povečanje izdatkov za kmetijstvo, denar, ki gre za katastrofalno ribiško politiko, več denarja regionalni politiki, ki ne daje rezultatov in stroške za kritje institucij Evropske unije, ki so nepotrebni in za katere noben državljan ne bi opazil, če bi se porazgubili med drugimi stroški.
Evropski parlament danes ne vzdržuje proračunske discipline. Zdi se, da se novi projekti in zamisli vedno začnejo z “za združeno Evropo.” Davčni sistem na ravni Evropske unije bi povečal stroške. Temu smo priča že danes, ko želi Evropski parlament povečati proračun za leto 2011 za 5.9%, medtem ko manjšina, ki lahko prepreči sprejetje odločitve v Svetu želi, da bi se povečanje ustavilo pri 2.9%.
Göran Färm, švedski socialist, koordinator Socialistov v Odboru za proračun Evropskega parlamenta, meni, da če bi bila Evropska unija financirana iz lastnih virov, proračuni držav članic ne bi bili toliko obremenjeni. Färm tudi pravi, da je bilo v predlogu Parlamenta “kristalno jasno”, da bi moral biti novi sistem pristojbin davčno nevtralen; kar pomeni, da ne bo dodatno obremenil davkoplačevalcev iz držav članic.
Vendar to ni realnost, saj bi Evropski parlament vedno znova povečeval stroške. Kdo bo financiral to povečanje stroškov? Kot vedno, bodo to državljani in podjetja, ki ga morajo plačati v obliki davkov.
Göran Färm povečanje proračuna Evropske unije opravičuje s tem, da se le-ta povečuje manj kot proračuni držav članic in da so za večino držav članic povečani stroški na pragu rentabilnosti. Sklad za mleko, ki znaša 300 milijonov evrov bi tudi utegnil biti na pragu rentabilnosti za nekatere države članice, a ne pomeni tudi več spodbude. Ko so na primer lokalni politiki v Motali, na Švedskem, v mestnem hotelu pili alkohol iz davkoplačevalskega denarja, je bil strošek zelo majhen glede na gospodarske prihodke mesta. Kljub temu narobe še vedno pomeni narobe in ne opravičuje tega dejanja.
Göran Färm prav tako priznava, da Evropski parlament ni prevzel svoje odgovornosti, ko je zahteval višje plače in nadomestila za nekatere položaje v Evropskem parlamentu. Färm je v evfemističnem tonu izjavil, da, ko so bile članom Evropskega parlamenta zajamčene višje plače, so zaposleni dobili višje neto plače ob spremembi, da plačujejo nižje EU davke namesto nacionalnih davkov. Poleg tega je Evropski parlament pripeljal Svet na Evropskego sodišče zato, da bi njihovi javni uslužbenci dobili povišanje plač, ki je višje od povprečnih izračunov itd.
Vse nacionalne politične stranke bi se morale soočiti s člani Evropskega parlamenta in jim razložiti, da tisto, kar zahtevajo v Bruslju, pri državljanih in davkoplačevlcih v njihovi državi nima politične podpore.
Jan Å Johansson