Vest

Nazadnjaki, desničarji, oblastoljubi proti naprednjakom, levičarjem, svobodnjakom … Vojna dveh vojsk, vojakov, ki živijo drug ob drugem, pogosto tudi v istem gospodinjstvu ali isti osebi, prepleteno in na videz neločljivo – svetovljanska vojna, najdaljša nikoli začeta, nikoli končana in nekončljiva vojna, polna javnih (oblastnih, vojaških, razbojniških, verskih, sodnih) in zasebnih žrtev (nasilja v družini, bivalnem okolju in na delovnem mestu), ki gredo na rovaš nazadnjakov (tudi takšnih v koži naprednjakov) – neposredno ali kot posledica povračilnih ukrepov.

Živimo skupaj, toda a lahko živimo skupaj: privrženci stalnosti in spremenljivosti, enakosti in raznolikosti, predvidljivosti in nenavadnosti, nad-in-podrejenosti in enakovrednosti, povezovanja in samostojnosti, izkoriščanja in sožitja, nadzora in zaupanja …?
»Da,« pravijo naprednjaki, »samo naj nas pustijo pri miru!«
»Ne!« pravijo nazadnjaki, »ker nas vaš obstoj ogroža. Pri miru vas bomo pustili, ko boste takšni, kot je prav!« odvrnejo nazadnjaki.
In vojna se nadaljuje …

Vsem je jasno, kaj je po nazadnjaških merilih prav: prav je, da ljudje pripadajo narodu, veri in skupku vrednot, ki v neki deželi prevladujejo, da ljubijo to deželo, da ubogajo in spoštujejo starše, učitelje, nadrejene in druge ‘pomembnejše’ ljudi, da znajo voditi ‘manj pomembne’, da so z ‘drugačnimi’ na vi ali v vojni, da se poročijo in imajo otroke, da ne naredijo samomora iz zasebnih vzgibov (razen počasnega s pomočjo izbranih mamil, kar je zaželjeno) in še nekaj reči v tem duhu, ki se razlikujejo od družbe do družbe. Vse je preprosto, za potrebe preprostih ljudi pa strnjeno v nekaj stavkov, ki jih nazadnjaki ponavljajo v nedogled, da bi se ja prijeli.

No, pri naprednjakih se na njihovo jezo (in v besedah tudi žalost) ne primejo. A kakšne so vrednote naprednjakov? Svoboda, enakost, bratstvo, to že, a ko je treba zadevo razdelati, praviloma nastane nakladanje brez repa in glave, v katerem se skrivajo mnoge nazadnjaške pasti (vanje se takšno nakladanje pogosto tudi ujame).

Težava je tudi, da človeštvo zadeve še ni doživelo širše kot na stopnji vaških skupnosti, pa še to redko in za kratek čas. Vsi vemo, kako je, ko na oblast pridejo nazadnjaki; zgodovina prisilnih ukrepov ima o tej snovi izredno bogata poglavja … Zmerni nazadnjaki in nazadnjaki v koži naprednjakov se, ko pridejo na oblast, razvijejo v nazadnjake ali pa – na srečo zgodovine razvojnih ukrepov – obtičijo nekje vmes (naprednjaki praviloma ne pridejo na oblast, ker se ne trudijo).

In kaj na to porečejo preprosti ljudje? »Raje imam one, ki vsaj vedo, kaj hočejo, in to tudi naredijo, kot pa tele, ki očitno ne vedo, kaj bi radi!« A jim lahko zamerimo?

Kaj bi torej radi naprednjaki? I, pa saj je čisto preprosto! Kje je tista točka, ko je naša družba, da bi preprečila ponovitev (zdaj ne več) zadnjega izmed najhujših poglavij prisilnih ukrepov, sprejela nekaj točk – najsvetejše besedilo vseh časov, človeške zapovedi, ki so jih ljudje ponesli med ljudi?

Ta točka – Mount Everest človeške zgodovine – je ugledala svet 10. 11. 1948 v Parizu. Imenuje se Deklaracija o človekovih pravicah. Ima 30 zapovedi. Niso na kamnu, tako da še nobena ni padla na tla in se razbila, je pa vse odtlej čutiti pritisk nazadnjaških teženj, da bi katera ali kar vse izpuhtele. Na njihovo žalost pa je Deklaracija dobila še potomko: Deklaracijo o otrokovih pravicah, ki šteje zgolj 10 zapovedi, a te gredo ljudem bolj v nos kot onih 30. In to ni edina potomka … Tudi naša ustava je potomka obeh …

To bi radi naprednjaki – da se to izvede! Da imamo vsi ljudje kjerkoli na svetu zagotovljene zadostne količine zdrave in ustrezne hrane; naravnim in družbenim razmeram ustrezna, zdrava bivališča, oblačila, obutev in bivalno okolje; najboljšo možno zdravstveno oskrbo in zaščito pred nasiljem; da smo sprejeti in spoštovani (otroci tudi ljubljeni); da imamo možnost razvijati svoje zmožnosti in v skladu z njimi prispevati k dobrobiti skupnosti, v kateri se trenutno nahajamo. In seveda, da je že v zagonu onemogočeno početje tistih ljudi, ki bi skušali to deklaracijsko kraljestvo na Zemlji zagotoviti samo nekaterim na račun drugih.

In to, moji ljubi naprednjaki, bomo morali začeti izvajati sami! … Če nam bo pojoča travica pela, se nam bodo pridružili skoraj vsi …

Gregor Hrovatin