Vest

Sedaj, ko je Irska zaprosila evrske države, države članice Evropske unije in Mednarodni denarni sklad za več milijard vredno posojilo, se mi zdi le še bolj očitno, da je evro sam po sebi strukturna napaka.

Zagovorniki evra so v preteklih razpravah trdili, da so težave v Grčiji nastale zaradi slabega vodenja. Morda ta trditev delno drži, hkrati pa je Grčija obtičala v prisilnem jopiču obrestnih mer in menjalnih tečajev in ima le malo priložnosti, da bi se izkopala iz krize.

Po drugi strani pa ima Irska težave, ki izhajajo iz vrednosti nepremičnin in bančne krize, ne pa napačno obravnavane finančne težave. V bistvu je imela Irska konjunkturo, ki je ušla nadzoru, evro pa je prizadel njihov finančni balon. Irska je imela obrestno mero, ki je bila regulirana glede na pogoje Nemčije, ki so prenizki za tako majhno državo, ki je daleč stran od Frankfurta in Majne. Sposojevalni vrtiljak se je vrtel vse hitreje, gradbeništvo je doživljalo strašno ekspanzijo, inflacija se je povečala, presežek računa plačilne bilance pa je naraščal. Pred krizo je imela Irska relativno nizek državni dolg, nobenega proračunskega primanjkljaja in zdrave državne finance. Irska bi morala imeti višjo obrestno mero oz. izvajati odločnejšo finančno politiko.

In ravno v tem je jedro problema napačne strukture evra.

Prvič, Irska ni mogla spreminjati obrestne mere. Drugo, zakaj bi morala Irska zmanjšati svoj proračun, če nobeni drugi evrski državi ni bilo treba? Pakt stabilnosti, ki je bil oblikovan istočasno kot evro, je bil opuščen že leta 2005.

Vodilni švedski ekonomist, Lars Calmfors, je potrdil to na seminarju o evro krizi, ki je potekal v Stockholmu 29. oktobra in so ga soorganizirali EU Demokrati. Calmfors meni, da je Irska očiten primer tega, kako lahko skupna višina obrestne mere za celotno evrsko območje določenim državam povzroči težave.

Žal bo verjetno več evrskih držav prosilo za finančno injekcijo; v najslabšem primeru, sta Portugalska in Španija naslednji na vrsti. Težko bi očitali katerikoli od teh dveh držav slabo vodenje. Vendar sta se ravnokar odločili nadeti evrski prisilni jopič in zmanjšati možnosti za delovanje.

Nacionalne vlade so slabo izpolnjevale svoje dolžnosti glede močnih javnih financ v skladu s paktom stabilnosti. Res je, da so do določene mere politične odločitve oz. pomanjkanje le-teh razlog za sedanje težave skupne valute. Pričakovana konvergenca na evrskem območju se ni izpolnila do take mere kot so to pričakovali zagovorniki evra. Dejansko so se države razvijale različno, makroekonomska neravnovesja so pa naraščala.

Na koncu imamo pred sabo bistveno vprašanje, ki se ga mora vsak državljan v vsaki državi članici Evropske unije vprašati: S kom si želite deliti denar in blagajno? Ali zares zaupate državam članicam Evropske unije politično in ekonomsko zavedanje o odgovornosti? Zelo malo držav članic Evropske unije je imelo referendume o tem, ali naj se pridružijo evrskem območju ali ne. Leta 2003 je velika večina na Švedskem glasovala proti pridružitvi evrskemu območju. Izkazalo se je, da je imela modrost te odločitve enormne razsežnosti. Toda volja švedskih ljudi je bila proti večini politične elite tistega časa. Vendar pa to kaže na to, da so bili ljudje tisti, ki so imeli prav, medtem ko so bili dejansko vsevedni politiki tisti, ki niso imeli prav.

Postavljanje pogojev za posojilo Irski?

Drugo veliko pomembno politično vprašanje je: kakšne pogoje postavljajo druge države Evropske unije, ko dajejo posojilo Irski?

Irska je dolgo časa uživala prednosti nizke korporacijske davčne stopnje 12.5% in to ji je omogočilo dobre tuje neposredne naložbe. V razpravi so sedaj druge države, med njimiNemčija in Švedska, izrazile zahtevo, da morajo Irci, če dobijo posojila drugih držav, svoj davek zvišati. Irska je korporacijsko davčno stopnjo v Evropi prignala do dna in ni bila fer do prihodkov od davka drugih držav. Sedaj bo Irska dobila posojila od prihodkov od davka teh držav. Hkrati pa so ameriške firme dvignile svoj glas in rekle, da do povišanja absolutno ne more priti. Povišanje bi lahko prizadelo zaposlenost na Irskem, a je seveda težko natančno predvideti, kakšne bodo posledice. Kaj je prav in kaj narobe pri tem vprašanju?

Če bo Irska prisiljena dvigniti svojo korporacijsko davčno stopnjo, bo korak bližje k usklajeni finančni politiki Evropske unije. Verjetno je le malo nacionalnih vlad, ki si želijo bolj usklajen finančni politični sistema znotraj evrskega območja. Evropska komisija in federalistična večina v Evropskem parlamentu pa si prav gotovo v prihodnosti želijo tak razvoj dogodkov.

Jan Å Johansson