Vest

Je Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa, junak ali lopov? Politiki in še posebej diplomati (bo potrebno na novo definirati besedo diplomat?), mainstream mediji in številni konzervativci pravijo, da je lopov. Še več, pravijo, da je terorist in komur nalepijo “blagovno znamko” terorista, mu pač ni potrebno niti soditi, ker je že apriori kriv. Mnogi pozivajo k njegovi usmrtitvi in to počno celo javno, brez kančka sramu in prav nič se jim ne zgodi (npr. idol ameriških konzervativcev Sarah Palin).

V eni od zadnjih objav (The truth will always win – Resnica bo vedno zmagala) tik pred aretacijo, Assange pravi, da je WikiLeaks zgrajen okoli ključnih vrednot in ena od teh je vsekakor, da “internetne tehnologije služijo novim načinom sporočanja resnice”. Vedno, ko WikiLeaks objavi dokumente, se številne vlade in strokovnjaki v en glas zgražajo, da so s tem “ogrožena človeška življenja”.

“WikiLeaks ima štiriletno zgodovino. V tem času smo zamenjali celotne vlade, a niti ena oseba, kolikor nam je znano, zaradi tega ni bila poškodovana. A ZDA so, s potuho avstralske vlade, samo v zadnjih nekaj mesecih ubile tisoče ljudi,” piše Assange. In ne samo avstralska vlada, pri tem so jih podpirale tudi številne druge vlade. Kaj pa mi drugega počnemo v Afganistanu!

Pozornost medijev je zdaj usmerjena na Assangeja, prav pa bi bilo, da bi se ukvarjali s samo naravo politike, ki deluje v zaprtih sobanah, pisarnah in konferenčnih dvoranah, daleč od oči javnosti in hkrati svoje volilne baze; ne samo v ZDA, temveč povsod po svetu, tudi pri nas. Resda v preteklosti ni bilo nič drugače, a vstopili smo v novo dobo, kjer tehnologije, kljub vsej zaščiti, omogočajo bolj odprto družbo. Prav zdaj, ko je v Cancunu izjemno pomembna konferenca OZN o podnebju, smo izvedeli, kako so ZDA v dobršni meri zminirale prejšnjo konferenco v Kobenhavnu (New York Times). Bodo tudi Cancun?

Assange je politikom in drugim mogočnežem nastavil ogledalo in le-ti s svojo pravo podobo niso nikakor zadovoljni. Razgalil je njihovo “politiko”, ki temelji na prosjačenju, podkupovanju, izsiljevanju, barantanju, čeprav na naslovnicah velikih medijev radi kažejo podobo plemenitosti, modrosti in družbene odgovornosti. “Cesarji so pod vsem bliščem goli”, to smo sicer že vedeli, a oni s to goloto sploh niso zadovoljni. Zato je treba ogledalo – WikiLeaks in druge svobodne medije – razbiti, tistega, ki je ogledalo postavil pred njih, pa magari na silo utišati (po nekaterih informacijah, je ena od žensk, ki Assangeja obtožuje spolnega nadlegovanja, povezana s CIO – Operation Payback).

Leta 1958 je, danes eden največjih medijskih tajkunov, Rupert Murdoch zapisal: “V tekmi med tajnostjo in resnico, je izgleda neizogibno, da resnica vedno zmaga.” Danes se seveda s tem ne bi strinjal, saj je lastnik nekaterih največjih medijskih korporacij, a njegove besede zaradi tega niso nič manj resnične.

“Demokratične družbe potrebujejo močne medije in WikiLeaks predstavlja del teh medijev. Mediji pomagajo, da vlade ostanejo poštene. WikiLeaks je razkril nekatere krute resnice o iraški in afganistanski vojni in pokvarjene zgodbe o korporativni korupciji,” je Julian Assange zapisal v članku Resnica vedno zmaga, ki je izšel ravno na dan njegove aretacije (The Australian), 7. decembra 2010. V svojem članku omenja tudi Pahorjevo »trgovino« s predsednikom Obamo.

Zdaj ni trenutek za »utišanje resnice«, temveč za prenovo politike, korporacij, velikih medijev in drugih družbenih institucij. Slej ko prej bodo to morali storiti, saj bo kljub še tako strogim varnostnim ukrepom “resnica vedno zmagala.” Dalj, ko jo bodo skrivali, bolj boleča bo. Zgodovina pač ne teče nazaj.

Rok Kralj