23. december, 2010 | Ian Parker

Moteča spolna identiteta

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Na letošnji decembrski diviziji letne konference Klinične psihologije v Manchestru so se zbrali protestniki zoper glavnega povabljenega govornika, Dr. Kena Zuckerja. Srečanja in peticije pred Zuckerjevim obiskom v Evropi so sicer organizatorje konference spodbudili k temu, da so nasprotnike povabili na kraj srečanja, ‘debata’ z dobrim zdravnikom pa očitno le ni prišla v poštev. Zakaj bi feministični, LGBT ali transseksualni aktivisti želeli dialog z nekom, ki bi tako odločno kategoriziral in ‘zdravil’ tiste, ki odstopajo od tega, kar on šteje za normalno? Kot je nekdo na britanski ‘queer mladinski’ spletni strani opozoril, ‘je on v bistvu psiholog, ki misli da je primerno izvajati pritisk vrstnikov in tiranizirati navzkrižno spolno vedenje pri otrocih’. Zucker je vodja ‘Službe za spolno identiteto’ v Centru za odvisnosti in duševno zdravje v Torontu in raziskuje (kot navajajo na svoji spletni strani) ‘sistematične raziskave specifičnih motenj v spolnem razvoju glede na psihospolno in psihosocialno prilagoditev’, in preiskuje ‘diagnoze in ocene, vzročne mehanizme in dolgoročno spremljanje’ ‘otrok in najstnikov ki ustrezajo kriterijem DSM za motnje spolne identite’.

‘DSM’, ki je tukaj uporabljen kot standard za odkrivanje ‘motenj’, je kratica za Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, Zuckerja pa so vpoklicali v ‘delovno skupino’ Ameriškega psihiatričnega združenja (APA), kot predsednika skupine ‘Motnje spolne identitete‘, ki bo sestavila dolgo pričakovani DSM-V. Že lani je na tem sestanku pred letnim srečanjem APA v San Franciscu prišlo do protestov, jezo v trans skupnosti, je podžgala novica o tem, da bosta ekipo dr. Zuckerja dodatno okrepila Dr. Blanchard, ki je razvil teorijo o ‘avtoginofiliji’ (ki opredeljuje spolno vzburjenje moškega ob tem, ko pomisli na oz. vidi podobo sebe kot ženske) in Dr. Kafka, ki je specializiran za psihofarmakološko zdravljenje transvestizma. DSM je hitro rastoč in vse bolj obsežen diagnostični sistem, ki je predstavljal izjemno uspešno in vplivno alternativo ‘Mednarodni klasifikaciji obolenj’ (ICD), ki je bila zgodovinsko gledano precej bolj priljubljena v Evropi, a ta dva sistema skupaj delujeta nekako tako kot mehanizem Coca-Cole in Pepsi-Cole duševnega zdravja.

‘Motnje spolne identite’ (MSI) predstavlja le najnovejši poskus ponovnega uvajanja patologiziranja vsega, kar ni v sklopu heteroseksualne norme po zadnjem velikem uspehu lezbičnih aktivistk in gejevskih aktivistov, ko so izsilili izbris homoseksualnosti iz druge izdaje (DSM-II) leta 1974. DSM-IV, ki je bil objavljen leta 1994, pa je krmaril stran od diagnoz patologije, razen v primerih ko, kot pravi APA, simptomi ne povzročajo ‘klinično precejšnje stiske oz. prizadetosti na družbenem, poklicnem ali kakšnem drugem pomembnem področju delovanja. (APA mimogrede prav tako računa na prodajo DSM, zato da bo lahko plačala hipoteko na sedež podjetja, in tako obstaja tu več različnih vrst investicij pri razširitvi javnega reda in miru.) MSI pogosto diagnosticirajo, v primerih, ko dekle zavrača ‘ženstvena’ oblačila (in to je tudi običajna pot na Zuckerjevo kliniko), zavračanje ‘kulturno stereotipnih’ ženskih oz. moških igrač, oblek oz. dejavnosti pa bo skupino navedle na to, da posumi, da gre za to, čemur pravijo ‘spolno neskladje’. Nekateri trans aktivisti se zavzemajo raje za reformo kot za deklasifikacijo MSI, saj jim ponuja taktično utemeljitev, da prestopijo z ene na drugo stran binarne ločnice (kot del argumenta ‘avtentične identite ujete v telo napačnega spola’), a še to malo prostora ogroža povezava med MSI in homoseksualnostjo v določbi tako imenovanega ‘zdravljenja’ za preprečitev homoseksualnosti v odraslosti.

Še en manjši obrat v primežu heteroseksualnosti kot domnevne norme pri delu na MSI je Zuckerjeva potrditev pri redefininiranju posilstva kot ‘parafilične prisilne motnje’. To ustreza njegovemu pogledu na ‘spol’ in bi učinkovito uničilo feministične argumente o prisotnosti posilstva v zakonu, saj so hetero-patriarhalne institucije rešene iz zagate v primerih, ko to povzroča duševna motnja, ki prizadene moške. Spremeni pa tudi fokus s škode povzročene ženski na domnevo, da bi ubogemu storilcu, ki je zdaj sam še ena žrtev, moralo biti omogočeno zdravljenje. Zucker ni igral vloge žrtve v rokah protestnikov na konferenci v Manchestru, to pa zato, ker moč preprečljivo prevaga v njegovo korist in v korist takih kot je on. Kot kaže bo potrebno še veliko več motenj spolne identite in protestov, preden DSM spravimo ven iz naših življenj, ven iz naših postelj in, končno tudi ven iz naših glav.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.