Vest

Na začetku prejšnjega desetletja je ameriški urbani teoretik Richard Florida poveličeval ustvarjalni razred in njegov potencial pri spreminjanju sveta in mest. Leta 2009 je celo Evropska unija doživela razsvetlitev in to leto proglasila “za leto ustvarjalnosti in inovacij”. Ta dvojni udarec pomeni, da je beseda “ustvarjalnost” izgubila [1] kar nekaj na svojem pomenu, [2] veliko svoje nedolžnosti, in [3]vso svojo rabo za emancipiranost. Tako Florida kot Evropska unija izrabljata ustvarjalnost za neoliberalni program razvoja mest, v katerem mesta postanejo aktivni igralci v igri prostega trga in ustvarjajo gospodarsko rast, ki bo na koncu rešila vso ekonomsko neenakost. Floridove ideje zaznamujejo konec [1] oblikovanja mest z dejavnostmi običajnih ljudi, ki niso vezane na denar in [2] vpletenost mestnih igralcev, ki ostajajo pod pragom opaznosti. Pri prvem si predstavljajte, da nesete mize ven na ulico in povabite sosede, sami kaj ustvarite in spremenite zapuščene prostore v mestne vrtove. Pri drugem si predstavljajte potujoče skupnosti, ki ostajajo za zemljiško knjigo nevidne ali pa neprijavljeni delavci, ki opravljajo delo, ki se ne pojavlja v nacionalni ekonomski statistiki.

Vse od objave “Ustvarjalnega razreda” leta 2002, čuti vsaka mestna oblast, velika ali majhna, potrebo prepoznati ustvarjalno prednost svojega mesta, jo izkoristiti za privabljanje vhodnih naložb in spodbujanje gospodarske rasti. Dejavnosti, ki so pred tem pogosto poskušale dati glas tistim, ki so običajno ostali preslišani ali izražali mnenje drugače kot politično ali akademsko, so nenadoma bile označene kot “ustvarjalne” in niso bile primerne za načrte za boljšo primerjalno analizo. S primerjalno analizo poimenujemo višanje uvrstitve mesta na seznamih “najbolj privlačnih”, “najbolj vlagateljem prijaznih” ali “najbolj cenjenih mest”. Najslabše od vsega pa je, da je z velikodušno podelitvijo oznake “strokovne” in “kulturne elite” tistim, ki so bila prej v najboljšem primeru “umetniška”, celotnemu pristopu “ustvarjalnega razreda” uspelo ločiti ustvarjalno izražanje od nezadovoljstva in alternativnih pogledov.

Res je, da so na kratki rok ogrožena območja imela korist od trženja svoje ustvarjalne produkcije, saj so pridobila javne naložbe in turistično porabo. Z Dublinskim Templebarom je dobila Irska enega prvovrstnih primerov uporabe kreativnosti pri obnovi mest. Na dolgi rok pa je to pomenilo, da so bili še zadnji glasovi, ki so bili kritični do gospodarskega sistema “akumulacije, ki jo spodbuja pridobitni mehanizem” fino usklajeni znotraj tega sistema. Zato tudi ni bilo nikogar več, ki bi lahko povedal to zgodbo, ko se je ob koncu prvega desetletja 21. stoletja prav ta gospodarski sistem sesul. Irska tako še enkrat predstavlja slab zgled. Dejstvo, da so se ta gospodarstva zrušila pod težo prodajanja “niča”, redefiniranega kot “finančne storitve” ali “ustvarjalna industrija” naredi to zgodbo le še bolj žalostno.

V svoji nedavni knjigi korejski ekonomist Ha-Joon Chang dokazuje, da ne živimo v postindustrijski družbi. Po njegovem mnenju do povečane zaposlenosti v storitvenem sektorju ni prišlo zaradi dejstva, da se je proizvodnja preusmerila na Kitajsko, ampak zato, ker je produktivnost rasla hitreje v predelovalni industriji kot v storitvenem sektorju. Drugače povedano, potrebnih je manj zaposlenih kot prej, zato da se kaj naredi, še vedno pa je potrebno skoraj enako število ljudi, da se zagotovijo storitve, ki vezane na pisarne. Pokaže tudi, da Švedska in Finska svojo gospodarsko moč pridobivata iz visoke industrijske produktivnosti na prebivalca. Zato se zdi, da je pričakovanje, da bo ustvarjalnost nadomestila predelovalno industrijo, korak v napačno smer.

Po Floridovem mnenju, ustvarjalnost ni več prostor za konflikte in razprave. Potegnil jo je globoko v zmešnjavo privilegijev, dobička in vsklajevanja. Obstaja prepričanje, da mesta potrebujejo svoj glas nasprotovanja zato, da bi njihov razvoj bil trajnosten. Z besedo “ustvarjalnost”, na katero se sklicujejo tisti, ki imajo moč, je “aktivizem” edino področje, ki je preostalo za nekomodificiran eksperiment, nasprotovanje in alternativne oblike izdelovanja, skupne uporabe in izmenjave. Ta “aktivizem” ni le upor ali nasprotovanje, ki ga protiteroristični zakoni poskušajo izkoreniniti, ampak vključuje tudi dejavnosti, stvaritve ali dogodke, ki jih ljudje izpeljejo zato, ker jih je potrebno narediti ali zato, ker menijo, da imajo prav. Gre za dejavnosti, ki jih ne inicirajo ali sankcionirajo institucije ali uradni organi, ampak za katere dajo pobudo ljudje, ki jih sami ustvarjajo, vodijo in v njih uživajo. To so tako imenovane “od spodaj navzgor” pobude.
Vloga oblasti ni v tem, da bi temu aktivizmu v svoji politiki dajala prostor ali da bi se povezovala z aktivisti. Vloga oblasti je, da svoje ravnanje prilagodi v skladu s prepričanji, ki naj bi jih imeli. Žal bo spreminjanje ravnanja oblasti v času gospodarske, okoljske in politične krize zahtevalo od tistih, ki so na oblasti, priznanje precejšnega odmerka nevedenja in nevednosti. Nevedenja o tem, kaj je najboljše, pripravljenosti preizkusiti alternative. Ne uporabe alternativ za krpanje starega sistema. Zahteva priznanje, da ima na koncu solidarnost korist od konkurence, demokracija od močnega vodstva in okoljska odgovornost od gospodarske rasti. Vedno.