23. januar, 2011 | Dušan Rutar

Megaum (Megamind, Tom McGrath, 2010) ali Veliki anarhistični načrt XX

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Ko Megaum končno ostane sam, brez nasprotnika, dobrega, privlačnega in zelo postavnega Metro Mana, ki ga obožujejo vsi prebivalci velikega mesta, zlasti pa nežnejši spol, mahoma ugotovi, da je njegovo življenje izgubilo ves smisel, saj ni več nikogar, s komer bi se boril oziroma spopadal, saj nenehne spopade preprosto potrebuje, ugotovitev pa ga tudi pahne v temno in grozeče brezno, o katerem dotlej ni vedel ničesar, saj še slutiti ni mogel. To je obenem tudi zadnji, smrtonosni udarec, za katerega pa ne poskrbi njegov nasprotnik, s katerim se spopada že vse življenje, spopadanje pa tudi določa polje, znotraj katerega lahko obstaja, se zaveda sebe in verjame v lastno identiteto, temveč poskrbi sam, kar je sicer nekoliko paradoksno, a je vendarle resnično in vredno premisleka, kajti zdrava pamet je prepričana, da ljudje nikakor ne želijo škoditi sami sebi, če že drugim škodijo.

Megaum s tem, ko premaga vse nasprotnike, vključno z najmočnejšim, škodi samemu sebi, saj se ga sedaj vsi bojijo in se niti ne upajo spopadati z njim, zato ostaja kakor riba na suhem. Brez nasprotnika, ki je bil sicer izjemno priljubljen med ljudmi, saj je s svojimi mišicami pridno skrbel za dobro sveta, obenem pa tudi za njihove drobne vsakdanje koristi, je namreč povsem izgubljen, nebogljen, nesrečen, obupan, zato tudi reče, da ima sicer končno vse, da lahko dela, kar hoče, da je torej popolnoma svoboden, toda obenem nima čisto ničesar. Ima torej vse, vendar je njegovo življenje nenadoma popolnoma votlo, prazno, nesmiselno, depresivno in ni vredno, da bi ga sploh še hotel živeti, kar je gotovo nekoliko čudno in presenetljivo.

Dialektika vsega in popolne praznine, glede katere je nekoč v Teoriji estetike nemški marksistični filozof Theodor W. Adorno pripomnil, da na poseben način ponazarja nalogo umetnosti, ki je vnašanje kaosa v red, je gotovo nenavadna, presenetljiva, zato je Megaum, kljub zvenečemu imenu, ki gotovo priča o njegovi izjemni inteligenci, na tleh, saj se mora v novem svetu, drzovit, kakršen je bil nekoč, sedaj pa ni več, hočeš nočeš zadovoljiti z ostanki, drobci, ki pa nikakor ne morejo potešiti njegove nenasitne potrebe po nasilnem, zlobnem in zahrbtnem delovanju, s katerim uničuje vse okoli sebe, nazadnje pa uniči še sebe.

Vse to pride do polnega izraza zlasti ob ženski, ki se pojavi v njegovem življenju. Roxanne, tako ji je ime, je inteligentna, neustrašna, odločna in samozavestna, zato postaja ob njej njegova zloba še patetična, smešna in predmet nezadržanega posmeha, ki seveda zelo boli.

Megaum je izvrsten ravno zaradi zapisanega. Dovolj je pameten, saj ima res velikansko glavo, da prepozna pomen strukturne nujnosti pomena in smisla za človekovo življenje, obenem pa se boleče zaveda, da njegova zlobnost, za katero se je odločil pred časom, ko je spoznal, da nima nobene druge možnosti v življenju, kot je ta, da postane ultimativno zloben, vendarle ni nič drugega kot bedna slamica, za katero se drži, da se njegova eksistenca ne bi povsem sesula, sesuje pa se lahko, prav zaradi tega, vsak trenutek.

Razmislek o tem, kar imenujemo ljudje identiteta, istovetnost s seboj, je v tem trenutku nujno potreben, kajti sistematiziranje sveta, njegovo urejanje in določanje identitet v njem lahko dobi status paranoje, zaradi katere se lahko vprašamo, čemu tako vztrajna potreba po določevanju človeških identitet.

Megaum je zloben, o tem kajpak ne more biti nobenega dvoma; njegova identiteta je torej določena in vsem znana. Sam verjame, da je zloben, drugi verjamejo, da je tak, obnaša se zlobno, njegovo delovaje je konsistentno z njegovo zlobnostjo, ki nenehno narašča – torej je definitivno zloben. Zdi se, da je vse v najlepšem redu, kajti nasproti mu stoji Metro Man, ki je seveda dober, ve, da je dober, in vsi drugi se strinjajo, da je res tak. Nihče torej ne dvomi, kdo je kdo, vsakomur je jasno, kakšna je identiteta enega in kakšna je identiteta drugega. Svet je urejen, discipliniran, nadzorovan, vse je pod kontrolo, vsakdo dela, kar pritiče njegovi ali njeni identiteti.

Pa vendar potrebuje umetnost oziroma kaos, kot bi rekel Adorno, saj je vse zgolj bedna iluzija brez posebne vrednosti. Prav zaradi lastne narave mora izginiti, razbliniti se mora. Svet pač ni tako preprost, kot bi rada človeška pamet, ujeta v paranoično določanje njegove identitete in identitete vsega, kar ga napolnjuje.

Vse se zruši, ko Megaum ostane sam, brez nasprotnika, s katerim bi sploh lahko oblikoval medsebojni odnos, ki bi podeljeval njegovemu življenju smisel, določal smoter, cilj in pomen njegove eksistence, obenem pa potrjeval njegovo identiteto; Megaum pač ne more biti zloben brez dobrih nasprotnikov.

Ko zazija luknja v eksistenci, ima človeško bitje dve možnosti. Lahko jo skuša zapolniti, zamašiti in vsaj za silo prikriti, ali pa vztraja v njej in jo skuša misliti. Megaum se odloči, da bo preprosto ustvaril svojega dobrega nasprotnika, ki ga poimenuje Titan. Ta naj bi bil good-guy, zaradi katerega naj bi njegovo življenje spet dobilo smisel, njegov jaz pa identiteto, toda stvari se sfižijo in vse gre narobe, saj zadeve preprosto ni dovolj dobro premislil.

Ta, ki naj bi bil dober, da bi se lahko oni, ki je zloben, bojeval z njim, se namreč začne vesti čisto drugače, kot je bilo predvideno. Postane zlobec z enim samim namenom in ciljem: uničenje sveta. Sedaj sta na svetu dva zlobneža, kar sicer vnese nekoliko smisla in pomena tudi v življenje Megauma, toda vse to ne zadošča, kajti zlobnež ne more biti pravi nasprotnik drugega zlobneža.

Megaum se nenadoma znajde v povsem novem in nekoliko bizarnem položaju. Zgodi pa se nekaj še bolj neverjetnega, kot je bilo prvotno uničenje Metro Mana: ponudi se strukturna in logično nujna priložnost, da Megaum kljub svoji zlobni naravi in domnevni identiteti zlobca naredi nekaj dobrega, saj se lahko prelevi v dobrega fanta, ki se bo bojeval z zlobnežem; prelevi se lahko natanko zaradi odprtosti eksistence, zaradi hendikepa torej, saj se ne bi mogel preobraziti, če bi bila njegova identiteta določena za vse večne čase. Tako bi se ustvarilo novo ravnovesje sil na svetu in dobro bi lahko odtlej premagovalo zlo, kot se tudi spodobi.

Tako se tudi zgodi. Megaum in Roxanne na koncu odjezdita v sončni zahod, nam pa ostane sporočilo: svet je asimetrično vpet v razmerja med dobrim in zlim, zato se nikoli ne more skleniti, da bi bil samo dober ali samo zloben, človek pa je na svetu zato, da se odloča, da torej ne verjame v nekakšno vnaprej določeno usodo, da oblikuje lastno identiteto in določa svojo usodo, to pa naredi na najboljši možni način natanko tako, da dela dobro in se bojuje z vsemi zastopniki zla, pri tem pa ni niti najmanj pomembno, kakšna je njegova domnevno vnaprej določljiva identiteta, saj je ključnega pomena za eksistenco zmožnost za gesto, s katero ne dela le dobrega, temveč tudi spreminja samega sebe in prispeva k boljšemu svetu, ki umira vsakič, ko je videti, da postaja normalen, kot je dejal Adorno.

Hendikep v opisani perspektivi ni nič drugega kot strukturni pogoj človekovega svobodnega delovanja, zmožnosti za svobodno gesto, s katero se vedno znova odloča za to, za kar se je treba odločati – za dobro.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
4 x komentirano
  • Blisk je rekel/-la:

    Dobr film!

  • Krokar je rekel/-la:

    Enostavno, v življenju potrebujemo cilj!

  • ateist je rekel/-la:

    Vsa pohvala Rutar

  • Boris_j je rekel/-la:

    “Dialektika vsega in popolne praznine”

    O ja, danes psihoanalitiki nasploh govorijo o sindromu “popolne izpraznjenosti”. Tukaj je dialektika vsega in popolne praznine na polno vidna. Za tem sindromom trpijo zlasti mlade uspešne ženske, ki imajo “vse” (vsaj vse kar od njih zahteva Cosmopolitan in podobni mediji). Torej: uspešnega partnerja, kariero, denar, samostojnost. A vendarle se ne morejo spremeniti v enodimenzionalnega srečnega robota kot je predvideno, ampak se dogaja prav nasprotno. Depresija, izpraznjenost, bolečina. Dialektika vsega in popolne praznine.