Vest

Zahteva predsedniku vlade Republike Slovenije Borutu Pahorju, ministru za pravosodje Alešu Zalarju in ministru za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorju Golobiču, da pojasnijo na osnovi katere evalvacije in s kakšnimi nameni je svoje ocene o poučevanju zgodovine na slovenskih univerzah Evropski komisiji poslal Študijski center za narodno spravo

Spoštovani gospod predsednik vlade, spoštovana gospoda ministra!

V več slovenskih medijih se je pojavila novica, da je Študijski center za narodno spravo na Evropsko komisijo naslovil oceno, v kateri je med drugim zapisano, da »na univerzah še vedno učijo zgodovinarji, ki so prej, na primer v Zgodovinski komisiji Centralnega komiteja, delovali kot orodje Komunistične partije, ali pa zgodovinarji, ki poučujejo le malo spremenjeno zgodovino prejšnjega režima«. Pri tem naj bi tudi »poveličevali NOB«, »zanikali komunistične zločine med vojno«, ipd. (citirano po Mladini št. 1, 7. januar 2011, članek Politična zloraba, str. 10, glej tudi Slovenija časti komunistične zločince, Reporter 5. januarja 2011).

Poskusi, da bi brez vsebinskih argumentov diskreditirali ljudi, ki so bili zaposleni na CK ZKS ali v Marksističnem centru CK ZKS ali bili člani političnih organov CK ZKS, so bili značilni za del desničarskega tiska v devetdesetih letih. Uspeha niso mogli imeti, ker gre skoraj brez izjeme za ljudi, ki so v osemdesetih letih prispevali k demokratizaciji slovenske družbe, se uveljavili v svojih poklicih in v javnem življenju ter v slovenskem in mednarodnem okolju dosegali in še dosegajo velik ugled tudi v dobro Slovenije. Ob obnavljanju poskusov tovrstnih diskreditacij bi zato lahko le za trenutek pomislili na obskurnost ocen in ideološko zaslepljenost ter malicioznost ljudi, ki jih proizvajajo še po dvajsetih letih in pustili, da gre stvar mimo nas.

Ker pa tokrat ne gre za novinarske prispevke, ampak oceno ene od uradnih inštitucij Vlade Republike Slovenije, naslovljeno na Evropsko komisijo, o njej pa naj bi razpravljali tudi drugi najvišji organi EU, Vas želim spomniti:

1. Univerze v Sloveniji so po zakonu avtonomne organizacije, ki same skrbijo za kadrovske postopke, habilitacije in evalvacije študijskih programov ter njihovo izvajanje. Same (seveda ob participaciji študentov) tudi izvajajo sprotno ocenjevanje dela profesorjev. Evalvacije od zunaj lahko izvajajo le za to pooblaščene organizacije, na področju raziskovanja pa še ARRS. Navedeni principi sicer smiselno veljajo za večino držav v EU.

2. Študijski center za narodno spravo je nastal maja 2008 s sklepom vlade, na hitro in brez obravnave v strokovni javnosti ter z nenavadno in tudi pravno dvomljivo izločitvijo enega od sektorjev iz ministrstva za pravosodje. Po ustanovnih aktih naj bi center opravljal zelo pisane (in obenem nedefinirane) dejavnosti: od znanstvenega raziskovanja »polpretekle« zgodovine, kar naj bi bila osrednja dejavnost, ukvarjanja s povojnimi grobišči in prekopi posmrtnih ostankov, poseganja v pouk zgodovine, do »ustvarjanja« narodne sprave. Ob vsem naštevanju različnih dejavnosti pa evalvacij univerzitetnih študijskih programov zgodovine in dela univerzitetnih profesorjev ni bilo med njimi in jih ni tudi danes. Tudi če bi bile, bi bilo to nezakonito.
Tedanja vlada je po pisanju medijev ob ustanovitvi financiranju centra namenila več kot milijon dvesto tisoč evrov in prostore! Zaposleni v Študijskem centru za narodno spravo so bili vzeti v službo kot uradniki ministrstva za pravosodje in smiselno imajo uradniški status tudi danes. Zanje ne veljajo reelekcije tako kot za znanstvenike na inštitutih in na univerzi in tudi niso podvrženi javnim razpisom in habilitacijskim postopkom po kriterijih univerz, inštitutov ali ARRS. Tàko, pod tekočimi stroški državne administracije skrito bianco financiranje ideološko usmerjenega raziskovanja je v moderni družbi anahronizem in v popolnem nasprotju s tem, kar kot svojo usmeritev navajata vlada in MZT. Glede na hkratno zelo selektivno financiranje raziskav s področja zgodovine pa je zlasti krivično do mladih in neobremenjenih generacij raziskovalcev, ki morajo izpolnjevati zelo zahtevne pogoje, se podrejati neživljenjskim časovnim rokom, na koncu pa po uspešnem doktorskem študiju pristanejo na zavodu za zaposlovanje. Zato ponovno javno predlagam, naj se sredstva, namenjena centru, usmerijo na ARRS in razdelijo na osnovi razpisov, sodelavci centra pa podredijo raziskovalnim kriterijem ali pač (p)ostanejo zgolj uradniki.

Spoštovani gospod predsednik vlade, spoštovana ministra!

Postavljanje Študijskega centra za narodno spravo (nekakšne ad hoc sestavljene komisije znotraj njega) v funkcijo ocenjevalca študijskih programov zgodovine na slovenskih univerzah in profesorjev, ki jih izvajajo, ni samo daleč od demokratičnih standardov, ki jih je Slovenija dosegla že v osemdesetih letih, pač pa tudi protizakonito. Zato kot državljan in kot redni profesor za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja zahtevam, da:
1. Objavite celotno evalvacijo Študijskega centra za narodno spravo o poučevanju zgodovine na slovenskih univerzah na osnovi katere je prišel do zgoraj citiranih ocen. Pri tem, prosim, navedite, kdo, po kakšnih strokovnih kriterijih in na osnovi katerih preverljivih podatkov je to evalvacijo opravil.
2. Poveste na osnovi katerih zakonov ali predpisov in s kakšnimi nameni je vlada (ali katero od obeh ministrstev) Študijski center za narodno spravo kot vladi podrejeno institucijo pooblastila (ji dopustila?), da ocenjuje izvajanje študija zgodovine na slovenskih univerzah, povzetke svojih ugotovitev pa sporoča Evropski komisiji in pri tem po svojih ideoloških kriterijih etiketira profesorje, ki jih izvajajo.

Moralno plat tega ravnanja (mnogi ali celo vsi v Študijskem centru za narodno spravo so svoje akademske nazive pridobili na univerzah in tudi pri profesorjih, ki jih sedaj tožijo pri Evropski komisiji), puščam ob strani.

S spoštovanjem,

redni prof. dr. Božo Repe Ljubljana, 8. januar 2010

V vednost:

-redni prof. dr. Stanislav Pejovnik, rektor Univerze v Ljubljani

-redni profesor dr. Valentin Bucik, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani