Cilji se nikoli ne spremenijo
Iz neznanega razloga začetek novega leta pri ljudeh zbudi željo, da bi stvari naredili drugače in bolje in te ambicije izrazili v novoletnih sklepih. Izvoljeni predstavniki ljudstva pri tem niso izjema. S to razliko, da so v politiki obljube, da se bodo stvari delale drugače, postale pravilo in ne izjema.
Poglejmo na primer ameriško strankarsko politiko. Večina od nas si bo zapomnila zaobljube senatorja Illinoisa, Obame, leta 2009 o upanju in spremembah, v primeru, da bo izvoljen. Njegove obljube so zvenele tako privlačno, da je sicer zadržani Odbor za Nobelovo nagrado oddal svoje glasovnice zanj. Osem let prej pa so guvernerja Arkansasa, Clintona, rojenega v kraju, imenovanem Hope (Upanje) - da, usoda se res lahko poigra z nami - prav tako izvolili zaradi sprememb.
Po enem letu na položaju, je Clintonova Demokratična stranka izgubila večino v spodnjem domu v korist republikancev Newta Gingricha, ki so s “Pogodbo z Ameriko” obljubljali korenite spremembe v politiki. V času prvih vmesnih Obamovih volitev je večina v domu pripadla republikancem, ki so bili s podporo Gibanja Čajanka, odločeni, da v celoti spremenijo politiko v Washingtonu.
Kljub retoriki, si velja zapomniti, da politiki, tako levi kot desni, ob podpori volivcev, verjamejo, da lahko vplivajo na stvari in jih naredijo drugače. V svojih Tezah za Feuerbacha je Karl Marx trdil, da ljudje spreminjajo okoliščine. Mar to pomeni, da smo zdaj vsi marksisti?
Dovolite mi še en korak naprej. Leta 1919 je Léon Blum, ki je kasneje postal francoski predsednik vlade Ljudske fronte (Front Populaire), zapisal: “Socialist si od trenutka, ko nehaš govoriti” Eh! Gre za red stvari, vedno je bilo tako in ničesar ne bomo spremenili; “od trenutka, ko začutiš, da je tako imenovani red v hudem nasprotju z željo po pravičnosti, enakosti in solidarnosti, ki živi v nas vseh.” Mar to pomeni, da smo zdaj vsi socialisti?
Ameriški republikanci ob podpori Gibanja Čajanka trdijo, da so glas grass roots gibanja, tako kot britanski konservativci z idejo velike družbe (Big Society) trdijo, da vključujejo v svoji skupnosti in družbi “navadne” ljudi. Hkrati pa se ti najnovejši spreobrnjenci v grassroots aktivizem zavzemajo za pot iz proračunskega primanjkljaja s krčenjem storitev, ne pa z zahtevo po višjih prispevkih v obliki davkov.
Različne evropske vlade trenutno zmanjšujejo sredstva za kulturo, izobraževanje in razvojno pomoč. Hkrati pa se zahteva, da bi prispevali tisti, ki so uspešni, zdaj ko se je gospodarstvo sesulo, nikoli ne obravnava. Slednje bi lahko primerjali s povečanjem davkov, ki je kot preklinjanje v cerkvi za vse, ki so navdušeni nad izvoljeno oblastjo.
Odločitev za zmanjšanje porabe in ne povečanje davkov, pomeni isto kot počasno odpravo kolektivnih struktur, ki bi jih nadomestili z individualnimi in prilagojenimi storitvami. Zasebna pobuda in prosti trg naj bi ponudila izobraževanje, stanovanja in zdravstveno varstvo. Zaradi tega gredo od tistih, ki so v to investirali k tistim, ki si to lahko privoščijo, ne pa od tistih, ki to imajo k tistim, ki to potrebujejo.
Cilj je stanje, v katerem imajo vsi pravico do vsega, nekaj podobnega, kar Thomas Hobbes opisuje kot naravno stanje. Ampak počakajte. Hobbes v svojem delu Leviathan trdi, da bi to stanje povzročilo vojno vseh proti vsem, in da je življenje v njem “samotno, revno, grdo, okrutno in kratko”. Mogoče NE točno to, kar je Marx imel v mislih, ko je govoril o spreminjanju okoliščin. Torej nismo še vsi marksisti.
Ko je Leon Blum govoril o spremembah, je govoril, naj ne sprejememo izkoriščevalskega odnosa delavcev in lastnikov proizvajalnih sredstev kot danosti, temveč, da se upremo in borimo za pravičnost, enakost in solidarnost. Ti pojmi, zlasti solidarnost, še vedno lahko razločijo spremembe za pravičnejšo družbo od sprememb v smeri vse bolj tekmovalnega sveta. Zaradi lažjega sklicevanja o njih še vedno govorimo kot o levih in desnih. Toda zakaj je tako težko ločiti te oblike sprememb?
Eden od razlogov je lahko, da so si ugotovitve tako levih kot desnih zelo podobne. Obe strani vidita, kako se politiki oddaljujejo od tistih, ki jih zastopajo, kako je finančni sistem ponorel in kako se moč preveša v smer nadnacionalnih držav, kar je ušlo vsakemu demokratičnemu nadzoru. Vendar se analiza vzrokov zanje in načini, kako jih popraviti, močno razlikujejo. V taki meri, da rešitve ene strani - širitev trga, tako da lahko pokriva še večji razpon človeških dejavnosti - vidi druga stran kot vzroke. Ali pa je upanje ene strani - prerazporeditev gospodarskega napredka v smeri enakopravnejše družbe - najhujša nočna mora za drugo stran. To seveda zelo otežuje dialog.
K zmedi pa prispeva še poskus “prirejanja” sporočila, oz. povedati tisto, kar bi potencialni volivci želeli slišati, ne pa tistega, kar želijo povedati. Res je, da utegne biti zabavno videti, kako se politiki borijo s svojimi zasebnimi prepričanji in tistimi, ki jih javno oznanjajo. Verjetno je najbolj izstopajoč tak primer - primer Tonyja Blaira, kralja prirejanja, ki je bil javno anglikanske vere, zasebno pa rimskokatoliške. Kljub temu pa je dokaj nesprejemljivo v smislu jasne predstave o tem, kdo se za kaj zavzema. Upamo lahko, da samooklicani izumitelj že izumljenega delavskega gibanja ni bil ne anglikanske in ne katoliške vere, izrazil pa je prepričanje, da je vera opij za ljudstvo.
Namesto upanja in sprememb, bi si na začetku novega leta raje zaželeli jasnosti sporočila in koherentne analize [1], nepristranske, netržno usmerjene infrastrukture [2], da bi razpravljati in se pogajali o načinih, kako si razdeliti omejene vire, ki so nam bili podarjeni; verodostojne strategije [3], ki ne bo kritična do, ampak bo zrušila neenakopravni status quo; gospodarstva [4], ki ne temelji na konkurenci, temveč na sodelovanju in porazdelitvi, a tudi konkretnih ukrepov [5], ki ne zahtevajo prihoda na oblast, a lahko delujejo z ohranjanjem nezaupanja v oblast.
V svojem govoru je dva meseca, preden so ga ustrelili, Malcolm X o spremembah rekel naslednje: “Politika se spreminja, programi se spreminjajo v skladu s časom. A cilji se nikoli ne spremenijo. Lahko spremenite metode za doseganje ciljev, vendar se cilj nikoli ne bo spremenil. Naš cilj je popolna svoboda, popolna pravičnost, popolna enakost, z vsemi potrebnimi sredstvi. To se nikoli ne bo spremenilo.”