Vest

Polona je rekel/-la:

Me zanima koliko invalidov dejansko počitnikuje v tem hotelu? Ve se, da Redžepovič pobaše procente!

Hlod je rekel/-la:

V Piranu je veliko mutnih poslov! Razišči malo okrog, boš presenečena nad odkritij!

Tinkara je rekel/-la:

Zamanj se trudite odkrivati te svinjarije, saj se nihče ne zgane: Kje je Klemenčič, Kje je Katarina in njen NPU?
Snifajo?

Meščan je rekel/-la:

Pogledal sem cenik hotela v Fiesi in nisem nikjer zasledil kakšne posebne cene za invalide. Imajo samo cenik, ki je namenjen vsem ljudem. Ni kaj, dober biznis se grejo in služijo na naših žuljih!

ribnica je rekel/-la:

temu pravjo dobro gospodarjenje!

Grega je rekel/-la:

Še vedno ne razumem zakaj ostali invalidi mirno gledajo kako drugi bogatijo, oni pa gnijejo brez pomoči in določenih privilegijev, ki bi jim pripadali, če bi šlo vse tako kot mora iti!

Srečko je rekel/-la:

No Pečarička, kje so tvoji rezultati? Tok se matraš, pa nč! A ni že cajt, da nehaš? A vidš, da te noben ne šlivi!

Sandokan je rekel/-la:

stara zadeva a zelo zanimiva:
PROTEST PROTI MEDIJSKEMU LINČU INVALIDOV IN
NJIHOVIH INVALIDSKIH ORGANIZACIJ
V ODDAJI TVS TARČA DNE 24.1.2006

Slovenski invalidi združeni v NSIOS energično protestiramo proti vsebinskim in izvedbenim vidikom oddaje TVS Tarča, predvajane 24. 1. 2006 ob 20.00 uri na 1. programu. Ker gre po našem mnenju za naročen medijski konstrukt, s čemer so bila močno kršena poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, kakor tudi kodeks novinarjev Slovenije. Oddaja ima svoj podnaslov »Invalidi – enakopravni in bolj enakopravni«, kar ponuja sintagmo, da sta v Sloveniji dve veliki skupini invalidov od katerih, da je ena previligirana, druga pa ne. V resnici pa se je dogajalo in zgodili ravno nasprotno. Po naših informacijah so se v uredništvu oddaje Tarča avtorji oddaje sestajali z določenimi večno nezadovoljnimi posamezniki, ki se povezujejo v okviru Youth Hendicapped Deprivilige (YHD) – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa in skupno pripravili scenarij tega medijskega linča.

Šele 6. 1. 2006, to je osem dni pred snemanjem oddaje 17. 1. 2006, sta se v NSIOS zglasila novinarja Dare Hriberšek in Borut Janc in nas seznanila z zahtevami po naši prisotnosti (sprva samo enega našega predstavnika), to je Borisa Šuštaršiča, kasneje pa še Tomaža Jereba. Dala sta ultimat, da bo oddaja posneta in predvajana v vsakem primeru, čeravno smo ju prosili, da zaradi nakazane pristranskosti, obširnosti teme in konstituiranja programskega odbora za invalide v skladu s 24. členom veljavnega zakona o RTV Slovenija, izvedbo oddaje prestavijo v mesec marec 2006.

Še posebej smo bili presenečeni nad naglico oblikovanja takšne oddaje v času, ko stari Svet RTV ni več deloval, novi pa še ni bil konstituiran, ravno tako pa še vedno ni sprejet programsko poslovni načrt za leto 2006. V tem kratkem terminu so grobo pozvali tudi nekaj invalidskih organizacij, da naj nemudoma predložijo zahtevane podatke. Teh poročil nismo odklonili, pač pa smo prosili za podaljšanje roka, ker gre za tako kompleksno in primerjalno analitično zahtevno delo, saj združujemo več kot 220 društev po vsej državi z v 20 nacionalnih invalidskih organizacijah z več kot 104.000 včlanjenimi invalidi. V tem mesecu namreč potekajo priprave poročil za vse financerje v invalidskih organizacijah, istočasno pa se izvajajo posebni socialni programi, ki so življenjskega pomena za težke kategorije invalidov, kar nam je onemogočalo kvalitetno pripravo na oddajo. V zvezi s predvidenim terminom, napovedanimi medijskimi zlorabami in vsebino smo tudi trikrat protestirali, vendar zaman (priloge 1, 2 in 3)

Uredništvo se je ves čas opiralo in aktivno sodelovalo s parapolitično invalidsko organizacijo YHD, ki zagovarjajo ideologijo hendikepa, ti pa so predlagali izbor nezadovoljnih posameznikov, ki so bili s svojimi subjektivnimi, neresničnimi in zlonamernimi stališči – pripovedmi – vključeni v oddajo. Njihova pričevanja, ki ne ustrezajo resnici in dejstvom, so v oddaji Tarča prikazana kot dejstva, zatem pa je oddaja Tarča prevzela hkratno vlogo tožilca in sodnika. V vsakem društvu izmed 17.000 društev v naši državi bi našli posameznike, ki prav tako niso zadovoljni s čemerkoli, pa naj si gre za društvo šoferjev in avtomehanikov, čebelarjev, nabiralcev gob ali zdravilcev, novinarjev itn.

S to oddajo so bila eklatantno kršena poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, zlasti kar zadeva verodostojnost, nepristranskost in pravičnost. Umeščenost termina, naglica priprave in predvajanje oddaje, vsebina in napovedane spremembe – zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, kažejo na politično naročilo s strani določenih političnih struktur.

Iz scenarija, namena in cilja oddaje veje izrazito hotenje po odvzemu soupravljalskih pozicij invalidov v Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, ki je bila ustanovljena prav za financiranje le-teh. To pomeni podržavljanje sredstev, ki so bila zakonsko dodeljena temu delu civilne družbe. Voditeljiva oddaje pa je že brez kakršnegakoli soglasja z invalidi pozivala na te spremembe in jih upravičevala na arbitrarni ravni.

Pričakujemo, da bo nov programski svet RTVS predlagal ob pomoči devetčlanskega programskega odbora za invalide iz 24. člena sedaj veljavnega zakona RTVS, da se v redni program RTVS uvrsti redna mesečna TV oddaja o invalidih in invalidnosti ter tedenska ali vsaj 14-dnevna oddaja na isto temo na prvem ali drugem radijskem programu v skladu z EU resolucijami. Mnenja smo namreč, da se prav zaradi namerne neobveščenosti o invalidih in invalidnosti lahko dogajajo tudi takšne oddaje, kot je bila zadnja Tarča. Vsiljuje se celo občutek, da je družbena skupina invalidov namenoma marginalizirana in da je bila toliko let v “temi” prav zaradi razlogov, da poslušalci oziroma gledalci ne bi o njej nikoli imeli popolno sliko.

Želimo biti tvorni dejavnik družbe, ne pa nekakšen dežurni krivec za stvari, na katere ne moremo vplivati. V posamičnih družbah, ki niso pozitivno naravnane do svojih marginaliziranih skupin, se namreč zelo rado dogaja, da se njihova vprašanja rešujejo na način obdolževanja, da so nesposobni, kriminalci in tako posebni, da morajo še naprej ostati na družbenem robu. Tovrstna oddaja nam namreč to sintagmo zelo prepričljivo vsiljuje. Običajno pa je to v takih družbah samo znak popolne družbene nemoči in bojazni pred tovrstnim fenomenom - invalidnostjo. Upamo pa, da slovenska družba še ni takšna in da bo to dokazala tudi s s svojim energičnim nasprotovanjem do takšnih oddaj. Dejstvo je namreč, da vsakokratna družba proizvaja invalide, naj si bo z rojstvom, z delom, z vojnami, s prometnimi in drugimi nesrečami ali zaradi različnih bolezni, ki jih družba še ne zna obvladovati. Poseganje na področje tako specifičnih družbenih skupin, zahteva najvišjo profesionalizacijo in izjemno občutljiv odnos do teme. To pa se v danem primeru ni dogajalo in zgodilo.

Izhajajoč iz navedenega NSIOS seznanja
širšo slovensko javnost z naslednjimi zahtevami.

PROTESTNE ZAHTEVE NSIOS
OB MEDIJSKEM LINČU INVALIDOV,
SODELAVCEV IN NJIHOVIH INVALIDSKIH ORGANIZACIJ
V ODDAJI TVS TARČA DNE 24. 1. 2006
podane na tiskovni konferenci 25. 1. 2006

1. Nacionalna RTV mora biti verodostojna objektivna, nepristranska, poštena, nepolitična in javna institucija za vse državljane Slovenije, ki jo plačujejo davkoplačevalci.

2. RTV SLO naj se v bodoče distancira od slovenskim invalidom tujih ideologij in naročil dela dnevne politike, medijskim linčem in medijskim umorom, ki so postali orodje politike.

3. Naj se prekine naročena medijska kampanja, v kateri ima parapolitična organizacija YHD (z le nekaj invalidi), cca. 80 % medijskega prostora, vseh ostalih 220 invalidskih organizacij, od katerih je vsako večje od YHD pa le cca. 20%.

4. Naj se izpolni že večkrat podan predlog o formiranju uredništva za invalide, da se zlasti mlajši novinarji usposobijo za poročanje o invalidih in da se spoštujejo EU deklaracije o invalidih (Atenska deklaracija, Madridska deklaracija, priporočilo OZN itd), saj je invalidsko področje preresno in prezahtevno, da bi ga obravnavali tabloidno in ad hoc.

5. Naj novoizvoljeni organi RTV Slovenije ugotovijo odgovornost o pristranskosti prispevkov urednice oddaje Tarča Lidije Hren, hkrati pa tudi urednice informativnega programa Tanje Starič in direktorice TV programov Mojce Menart, saj je bila ta oddaja umeščena tudi v času, ko na RTV SLO za leto 2006 ni sprejet plan ter ko novi organi še niso bili konstituirani, med njimi še posebej programski odbor za programske vsebine invalidov.

6. Nacionalna RTV Slovenija naj ne prevzema političnih navodil vplivnih posameznikov za spremembe zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ki pomeni podržavljanja sredstev FIHO in izključevanje uporabnikov – civilne družbe.

7. urednica Lidija Hren naj se v isti oddaji opraviči za neresničnost navedb v prispevkih v skladu s »Poklicnimi merili in načeli novinarske etike v programih RTV Slovenija«,

8. v kolikor se ne bodo naše zahteve na RTV SLO spoštovale in izpolnile, bomo prisiljeni uporabiti vse legalne demokratične oblike zaščite v domovini in EU.

Glavni tajnik: Predsednik:
Štefan Kušar Boris Šuštaršič

redž je rekel/-la:

Ali gluhi in naglusni imajo podobno v svojih domovi”ohranjane zdravlja”

Problematika obnovitvene rehabilitacije, ki jo izvajajo invalidske organizacije

sobota, februar 18 2006 @ 23:25 CET
Piše: bepa
Ogledov: 5

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Miklošičeva 24
1000 Ljubljana

Ljubljana, 16.1.2006

Invalidske organizacije že dolga leta prejemajo ogromna finančna sredstva tako iz različnih virov proračuna (ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, ZZZS), predvsem pa neposredno iz fundacije FIHO (v svetu katere imajo absolutno večino funkcionarji le teh organizacij). FIHO vsako leto, velik del sredstev namenjenih invalidskim organizacijam dodeljuje tudi za investicije le teh. Tako za nakup novih nepremičnin oz. novogradenj kot tudi za vzdrževanje le teh in prenove. Skoraj vsaka organizacija ima svoje kapacitete namenjene prav izvajanju obnovitvene rehabilitacije; čeprav to na prvi pogled ni ekonomično in smotrno, pa tudi z vidika storitve ni v prid uporabnikom oz. članom, ki koristijo t.i. obnovitveno rehabilitacijo, je vsekakor v prid posamezne invalidske organizacije oz. v korist funkcionarjev le te. Nedvomno je kakovost storitev boljša v običajnih toplicah ali zdraviliščih, kar je morda za nekatere prednost domov v lasti invalidskih organizacij v katerih se izvaja rehabilitacija je druženje z vrstniki.

Zakaj hoče torej, vsaka invalidska organizacija imeti svoje »počitniške kapacitete« in izvajati celotno obnovitveno rehabilitacijo? Vsaka investicija in novogradnja je priložnost za špekulacije invalidske organizacije, saj je poraba sredstev FIHO nadzorovana prav s strani samih prejemnikov sredstev, pri čemer je treba poudariti, da so tudi člani komisije za razdeljevanje sredstev invalidskim organizacijam pri FIHO funkcionarji invalidskih organizacij, ki so največje prejemnice sredstev FIHO.

Vsaka invalidska organizacija ima v svoji lasti enega ali več objektov za t.i. rehabilitaciske in počitniške namene. Načini koriščenja teh kapacitet s strani članstva so praviloma zelo slabo definirani, nedorečeni ali pa jih sploh ni in se sproti improvizira ali prilagaja trenutnim potrebam. Največkrat člani za možnost dopustovanja v posameznem objektu plačujejo predvsem tržno ceno, čeprav so bile nepremičnine financirane s strani FIHO za netržne namene oz. kot objekte kjer naj bi se izvajali posebni socialni programi.

Podrobneje bomo opisali izvajanje rehabilitacije pri Zvezi paraplegikov Slovenije in Društvu distrofikov Slovenije.

Kot vam je poznano, Zveza paraplegikov Slovenije omogoča svojim članom koriščenje možnost za obnovitveno rehabilitacijo na treh različnih lokacijah; Terme Čatež, Zdravilišče Laško in Pineta v Novigradu. Člani imajo možnost izbire in njihova bojazen je ta, da se bo ob dokončanju doma v Pacugu ta možnost ukinila. Že sedaj pa opozarjajo na veliko razliko med kakovostjo storitev; vodstvo zveze namenoma zmanjšuje kvaliteto storitve v Pineti, ki so jih po pogodbi ZZZS dolžni izvajati. S tem želi doseči nezadovoljstvo članov nad to lokacijo in tako posredno novačiti ter prepričevati članstvo v koristnost naložbe na Pacugu (člani z lokacijo niso zadovoljni, saj je težko dostopna in izolirana, nikoli niso bili vprašani glede gradnje novega doma, o tem je odločalo le vodstvo zveze, nekateri so za Pacug izvedele šele iz medijev ob aktualnih razkritjih glede zavajanja zveze).

Društvo distrofikov Slovenije izvaja obnovitveno rehabilitacijo v domu Dva topola v Izoli. Posameznik nima možnosti izbire oz. samo dejstvo, da ima eno od oblik mišične distrofije ga prisiljuje, da uveljavlja rehabilitacijo izključno in samo preko društva, ki v imenu in na račun vseh mišično obolelih izvaja »svojo rehabilitacijo«. To je velika diskriminacija za tiste posameznike, ki iz različnih razlogov ne želijo rehabilitacije v Dveh topolih. Zavedamo se, da je obnovitvena rehabilitacija pravica, ki ni vezana na individualne posameznike, ampak je za določeno skupino obolenj namenjeno določeno število ljudi. Zdi se nam sporno, da je ob vse bolj individualiziranih zdravstvenih pristopih, pravica do rehabilitacije še vedno utemeljena po starih »socialističnih« principih. Invalidske organizacije so zgolj društva, ki pa ne smejo imeti tako velikih pristojnosti, da odločajo o zdravstvenih pravicah posameznika. Še veliko bolj kvalitetno storitev z vidika zdravstvenih uslug bi lahko bili deležni tudi v običajnih zdraviliščih za enako ceno. Prav cena storitve je za rehabilitacijo v domu Dva topola zelo visoka, glede na to kaj tam nudijo posameznikom. Naj povemo, da smo natančno pregledali vlogo na javni razpis s strani ZZZS v letu 2005 in lahko trdimo, da se veliko v vsebini povedanega ne izvaja. Kot nam je znano z vaše strani ni posebne kontrole ali preverjanja nad dejanskim izvajanjem terapij, ki naj bi se izvajale ter kadra, ki bi moral le te izvajati.

Hrana: ni izbire, je le en meni; pogosto se za večerjo dobi obrok iz »ostankov« kosila, vrsta hrane je povsem za ljudi, ki se ne gibljejo veliko in ne opravljajo fizičnih del.
Čistoča sob in drugih prostorov je na zelo nizki ravni, saj se ob zamenjavi skupin le površno pospravi in pomije; za tiste ki uporabljajo aparate za umetno ventilacijo je takšna raven nedopustna in neprimerna, saj lahko pride do okužb.
Bazen, ki »deluje« šele dve leti je dokaj neustrezen, saj je nedokončan in predvsem je težko dostopen za težje fizično hendikepirane, ki jih je potrebno dvigniti in v naročju odnesti po stopnicah v bazen. Čiščenje bazena poteka z električno črpalko; kabli le te so nezavarovani in v neposredni bližini vode. Čiščenje poteka preko kopalnega dneva, vse to pa povzroča močan hrup in smrad po nafti, tako da je nemogoče biti dolgo v neposredni bližini.
Imamo video posnetek na katerem se vidi nazaščitenost električnih kablov v neposredni bližini vode in se sliši nadležen ter močen hrup, ki ga povzroča črpalka.

Asistenca in drugo osebje
Kdor nima lastne asistence oz. spremljevalca, ki je prav tako plačan s strani ZZZS ali pa posameznik njegovo nastanitev plača sam, je deležen pomoči negovalcev. Le teh je premalo za vse potrebe in tudi organizacija njihovega dela šepa: nekdo bi moral vedno moral biti dežuren na plaži za pomoč pa velikokrat ni nikogar tako, da se morajo posamezniki znajti oz. ne morejo v vodo. Umivanje oz. kopanje v kopalnici pripada posamezniku le enkrat tedensko, kar je za poletne vroče dni občutno premalo.

Poseben problem je pomoč ponoči, za tiste, ki potrebujejo, da jih nekdo obrne: obstaja nočno dežurstvo, ki pa se pokliče preko telefona ali pa je dogovorjeno na določeno časovno obdobje. Veliko je takih ljudi, ki do telefona ne sežejo, v sobah pa ni zvoncev, da bi poklicali dežurne (so pa vse sobe opremljene z dragimi, na senzor odpirajočimi se vrati, ki se pogosto kvarijo), enako tudi vsi skupinski WC-ji in vsak WC v vsaki sobi. Pri tem se ni varčevalo, čeprav je funkcionalnost in praktičnost zelo vprašljiva.

Terapija
-fizioterapevti in maserji so večinoma študentje, ki delajo preko napotnice in so plačani po dnevnicah. Odštejejo se jim stroški namestitve ter hrane, tako da prejmejo cca. 350 sit na uro. Društvo ima samo eno profesionalno fizioterapevtko, ki velikokrat asistira ali nadomešča delo zdravnika.
-fizioterapijo so skrajšali iz 45 min. na 30 min.
-masaža traja samo 20 min. in obsega izbor ali roke, ali noge, ali hrbet.
-ponujajo samo ti dve vrsti terapij in skupinske dihalne vaje, kljub temu, da drugje pišejo, da izvajajo še vrsto drugih.
-pogrešam hidroterapevtski bazen ali hidroterapevtsko kad v kateri bi bila ogrevana voda in bi bila primerna za naše razgibavanje, saj je veliko distrofikov, ki se ne kopamo v morju in v napol narejenem bazenu brez dvigala.
-veliko težko fizično prizadetih distrofikov pride brez spremljevalca ( predvsem starejša mladina iz ZUIM_a.) Njim pripade tuširanje 1x tedensko, čeprav vsi vemo, da v poletni vročini, posebej, če se ne kopamo v morju to ne zadostuje.
-ti distrofiki so v nočnem času podrejeni nočnim obhodom in v naprej določenemu času obračanja in nege ponoči, saj ni zvoncev za pomoč.
-imajo brigadirje iz tujine. Ker pa so neprepoznavni se ponavadi na njih ne obračamo, saj ne vemo kdo sploh so.
-zdravnik je prisoten en dan v vsaki skupini, ki traja 17 dni.
- ker nimajo notranjega bazena se lahko skrijejo pred zdravilišči.
- v domu ni nobenih igral za otroke ( gugalnice, peskovnik), čeprav je veliko otrok.

Da bi se izognili nesporazumom in neutemeljenim obtožbam, ki jih pričakujemo in bodo nedvomno prišle na naš račun, s strani omenjenih invalidskih organizacij, da hočemo zrušiti uveljavljen sistem socialnega in zdravstvenega varstva, želimo poudariti, da naše pisanje in kritike niso usmerjene proti obnovitveni rehabilitaciji sami po sebi ali bolje pravici posameznika, da le-to pravico uveljavlja in koristi. Nedvomno in dokazano je rehabilitacija za določena obolenja, bolezni in patologije zelo priporočljiva, koristna in celo nujna za ohranjevanje, vzdrževanje in krepitev zdravja in s tem zagotavlja določene kvalitete življenja. Vendar pa hočemo pokazati, da je obnovitvena rehabilitacija za nekatere izvajalce oz. invalidske organizacije postala dober, zanimiv in donosen posel ter da so pri tem zanemarili ali pozabili na posameznike ter pravi namen rehabilitacije. Da se zanemarja kvaliteta in s tem tudi zmanjšuje realni učinek storitve. Sredstva namenjena izvajalcem pa so pogosto investirana v druge namene.

Predlagamo, da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kot financer storitve, začel izvajati terenske nadzore izvajalcev in se nebi zanašal le na predloženo pisno dokumentacijo.

Iz povedanega je razvidno, da je obstoječe stanje nevzdržno in nedopustno ter da so potrebne čimprejšnje spremembe, predvsem v smeri večje izbire posameznika oz. neposredne uveljavitve pravice do obnovitvene rehabilitacije. Pri oblikovanju predlogov sprememb smo z veseljem pripravljeni sodelovati.

V upanju na vaš odziv vas lepo pozdravljamo.
Predsednica:
Elena Pečarič

klemen je rekel/-la:

Kva pa ti kle težiš stokrat je blo dokazan da so hotl vplivat na revizroja RS in se šli pritiskov, prot mafiji verjetn tud kaznske ovadbe niso učinkovite ker se z invalidskim dnarjem branjo te barabe, tisti invalid ma daljši mandat ko Joža Broz bem vam sunce in pol Eleno drkate mafijo se da zjebat samo z mafijo res je! Skrajn čas da en začne.

MEFISTO je rekel/-la:

Elena Pečarič je kolumnistka in urednica kolumen.

Zato se ne čudite, če se njeni prispevki za lahko noč najdlje valjajo po forumu.