9. februar, 2011 | Dušan Rutar

Let zmajev (The Flight of Dragons, Jules Bass, Arthur Rankin Jr., 1982)

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Osnovna ideja risanega filma Let zmajev je zelo preprosta, poleg tega pa je tudi produktivna, kar je dobro: razvoj tehnologij in znanosti ne bi smel povsem uničiti magičnosti, čarobnosti sveta. Če bi se to zgodilo, ljudje ne bi mogli več živeti in preživeti, saj bi se bodisi spremenili v stroje bodisi bi izumrli. V risanki zato slišimo čarovnikov predlog, da bi ustvarili zadnje zatočišče za magijo, čarobnost sveta, kajti le tako bi se človek lahko razvijal, saj za razvoj potrebuje natanko čarobnost sveta, njegovo nerazumljivost.
Slišimo pa tudi tole: neizogibnost je največja čarovnija od vseh in očitno je, da se svet obrača k temu, kar se imenuje dark power – tudi ta je neizogibna.

Toda močnejša od nje je logika, močnejša je matematika, močnejša je resnica. Tako slišimo na koncu risanke. Ko človek potrebuje čarovnijo, je tam, na dosegu roke.
Včasih je res videti, da je kapitalizem že doslej povsem preobrazil svet ljudi in ga podredil racionalistični logiki Znanosti in Tehnologije, toda tako svet ljudi kot samo vesolje sta neprimerno bolj kompleksna, nenavadna, čarobna in nerazumljiva, kot sanjata Znanost oziroma Tehnologija. Hvala bogu! Če je kaj strojnega v naravi realnosti, kot se je zavedajo človeška bitja in kot o njej razmišljajo, potem je njena strojnost veliko bolj čarobna kakor še tako ‘mehke’ pripovedi o fantastičnosti in nenavadnosti sveta, ki jo zmore zdravi razum.

Skoraj trivialno je fizikalno oziroma kozmološko spoznanje, da so bili vsi atomi, iz katerih smo narejeni, nekoč v oddaljeni zvezdi. Torej lahko mirno rečemo, da smo del vesolja, katerega delčki so v nas samih. A spoznanje ne bi bilo nič posebnega, če bi lahko povsem pojasnili, kako je nastalo vesolje, kako se ohranja v obliki, ki jo poznamo, in kako je reprezentirano v naših možganih, v tem najbolj kompleksnem stroju, kar jih pozna vesolje.

Odprta vprašanja pa niso dobra le za razvoj misli, temveč zlasti za trdovratni narcizem ljudi, ki mislijo, da vse znajo. V resnici namreč pogosto nimajo pojma o tem, kar imenujemo realnost. Danes tako zastavljajo fiziki in matematiki mnogo bolj radikalna vprašanja o naravi realnosti kot psihologi, teologi in filozofi skupaj. In morda je najbolj radikalno izmed njih tudi naslov dokumentarnega filma, ki je nastal nedavno (2010): Je vse, kar vemo o vesolju, zgrešeno? (Is Everything We Know About the Universe Wrong?). V vesolju se namreč dogajajo reči, ki jih kratko malo ne znamo misliti, kaj šele, da bi jih pojasnili brez ostanka. Mednje sodi tudi temni tok (dark flow). Fiziki in kozmologi so zmedeni, saj nasprotuje vsem znanim zakonom vesolja; imenujejo ga a new enigma.

Namesto da bi končno pojasnili Vse, kot so sanjali nekateri znanstveniki še nekaj let nazaj, je danes videti, da je morda ravno to Vse povsem zgrešeno. Ideje o resnični naravi kozmosa so zato različne, številne si nasprotujejo in se medsebojno izključujejo. Da ne bo kdo mislil, da se fiziki in matematiki vselej strinjajo drug z drugim. Resnica je povsem drugačna.

Podobno lahko rečemo za nenadno izjemno povečanje zelo zgodnjega vesolja, ki se je zgodilo – by magic. To so resnično osupljive zadeve.

A zgodbe s tem še niti približno ni konec. Opazovanja galaksij so že pred desetletji pokazala, da Newtonovi zakoni ne držijo, saj se zvezde gibljejo z drugačno hitrostjo, kot bi se morale. Dodali so temno snov, ker so potrebovali več gravitacije. Temna je zato, ker je nevidna. Rešili so en problem, a je vzniknil drugi. Velikanski del vesolja zato ni narejen iz iste snovi, kot smo narejeni mi. Narejen je iz nečesa drugega. Fiziki vedo le to, da je nekaj čudnega, nenavadnega – niti ne oddaja svetlobe niti je ne odbija. Snov ni narejena iz atomov in sploh ni narejena iz česa, kar poznamo. Narejena je torej iz nečesa, o čemer preprosto nimamo pojma.

Še bolj nenavadna je temna energija. Zaradi nje se vesolje širi vse hitreje, nastaja pa tudi nova energija, ki zapolnjuje novonastali prostor. Ta ni prazen niti tedaj, ko vzamete vse atome in druge delce iz njega. Ta vmesni prostor je poln energije. Imenujejo jo energy of nothing – ki ni nič. Nenehno nastaja in nihče ne ve, kaj je.

Zakaj je vse zapisano pomembno? Tako je zaradi tega, ker daje misliti, ker vznemirja naše možgane, zlasti zavest, pomembno pa je tudi zaradi tega, ker potrjuje spoznanje, da je čarobnost, magičnost, nenavadnost, eksotičnost, kompleksnost realnosti neprimerno večja, kot je kdorkoli kdajkoli mislil.

Za zavest ljudi je kajpak pomembno, da ima realnost – a sense. To je pomen, smisel. Največja zgodba vseh časov, tista o nastanku vesolja in njegovi naravi, pa je taka, da številne njene dimenzije za vsakdanjo zavest preprosto nimajo nobenega pomena in smisla, kar pomeni, da se bo zavest v prihodnosti morala razviti in bistveno spremeniti. In gotovo je ne bodo spreminjali psihoterapevti ali dušebrižniki.

Vse se je, davno tega, pričelo s kreativno eksplozijo. To ni pravljica, saj jo je mogoče podkrepiti z najmočnejšim miselnim orodjem, kar jih poznamo – z matematiko. Standardni model kozmologije je zato dobro izhodišče za razmišljanje o čarobnosti, magičnosti in nenavadnosti vesolja oziroma realnosti.

S čarobnostjo postaja zgodba šele zares zanimiva. Matematični model namreč ne pojasni čisto vsega. Opazujemo pojave v vesolju – that don’t make any sense. Hitro širjenje vesolja kmalu po velikem poku se je na primer zgodilo by magic, kot rečeno. In tako ne trdijo zgolj kozmologi, saj nihče ne ve, kako se je to lahko zgodilo. Vznemirljivo pa je tudi nadaljevanje: vesolje se je povečalo, nato pa se je napihovanje ustavilo ravno pravi trenutek, da ga ni popolnoma razneslo, saj potem nas danes ne bi bilo tukaj.
Vesolje se je kasneje ohlajalo, nastajala je snov. Ko kozmologi danes zrejo v vesolje, kot je nastalo v milijardah let, opazijo, da se galaksije prehitro vrtijo. Da bi bili zakoni fizike še smiselni, morajo galaksijam dodati – dark matter.

Temna snov in temna energija sta nekaj, kar kozmologija preprosto potrebuje. Oboje ima čarobne lastnosti – magical properties. There must be something in nothing, pravijo kozmologi. In zaradi tega za to nekaj velja: It’s creating more and more empty space, filled with even more nothingness.

Standardni model vesolja dobro deluje in veliko pojasni. Obstajajo pa izzivi, ki jih trenutno še ni mogoče misliti. Dark flow je eden takih. Glede na doslej znane znanstvene koncepte ne bi smel obstajati, a vendar obstaja. Galaksije, ki jih zajema, se ne bi smele premikati tako, kot se. Premikajo se namreč v isti smeri, proti isti skupni točki.
Pojasnitev novega izziva morda temelji na domnevi o obstoju drugega vesolja, kot pravi kozmolog Kashlinsky. Naše vesolje je morda del večjega vesolja, ki nima nobene zveze z nebesi, saj je bržčas še veliko bolj zanimivo.

Obrat vijaka, kot bi nemara dodal Henry James (cf. The Turn of the Screw), nam vselej znova pokaže, da je realnost čarobna in mnogo bolj nenavadna, kot mislijo krošnjarji z idejami, pa če so te še tako odbite in privlečene za lase, kot navadno tudi so.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
4 x komentirano
  • hrt je rekel/-la:

    Gruntajo, gruntajo, pa nč ne pogruntajo!

  • Boris_j je rekel/-la:

    Eden najbolj odurnih in pokroviteljskih stavkov, ki jih v vsakdanjem življenju kar pogosto slišimo, je tisti da je nekdo “odcepljen od realnosti”, ali pa “nerealen” in pa “skregan z realnostjo”. Takemu uvodu pogostokrat sledi žaljivo pošiljanje k psihiatrom. Vendar tepci, ki najpogosteje in najbolj samozavestno uporabljajo te izraze, so točno tisti, ki sem jim o realnosti ne sanja, ki o njej sploh ne razmišljajo, oziroma o njej razmišljajo na nek napol živalski, spontan in zdravorazumski način. Kar je še bolj žalostno pa je to, da se tak žargon še vedno jemlje skrajno resno.

  • Breda je rekel/-la:

    Realnost čarobna?

  • Forestina je rekel/-la:

    http://24ur.com/ekskluziv/domaca-scena/znani-estradniki-bi-radi-ohranili-slovenskega-volka.html

    Tinkara Kovač:
    “Volk je simbol neokrnjene narave in spoštovanja človeka do okolja. Zato sem se pridružila kampanji in tudi zato, ker verjamem, da se moramo od volkov še veliko naučiti. V svojem tuljenju postavljajo vedno najpomembnejše vprašanje – ne kje je hrana, ne kje je pretep, ne kje je ples – ampak “kje je duša?” Pojdite v gozd, najdite volčjo trepalnico, si jo nadenite in stvari vam bodo jasnejše. Če pa tudi to ne bo dovolj, tulite.”

    Urška Majdič:
    “Povabilo na kampanjo je bilo v že zasnovi zame prepričljivo – zavzemamo se za to žival, ki je doslej dobila le malo podpore in tako veliko preganjanja. Človek mora svojo manipulacijo narave pretehtati. Narava ni naše igrišče, ni naša last; spoštovati jo moramo in dobro gospodariti z njo. Gozdovi so naše resnično bogastvo, ki za svoj zdrav utrip potrebuje življenje. Koliko vrst bomo še razredčili ali celo iztrebili? Volkovi, te čudovite živali, izginjajo iz naših gozdov, kar je katastrofa. Verjamem, da načrtno ubijanje ni način – obstajajo bolj sprejemljive rešitve za harmonično sobivanje s to živaljo. Potrebujemo višjo stopnjo razumevanja in sočutja. Vsako bitje ima pravico do življenja,” je sklenila Urška Majdič.