Vest

Če so v devetdesetih washingtonski ideologi ob primeru kiberzapatistov svarili pred mrežno vojno in kiberterorizmom kot potencialnima grožnjama krasnemu novemu svetu, ki mu načelujejo ZDA, se danes lahko vprašamo, ali že smo v tej vojni.
V davnih časih, pred skoraj tremi leti, je iz internetnega subkulturnega podzemlja, ki se je družil okoli spletne strani 4chan, vzniknil internetni meme Anonimnih. Njihove občasne okupacije dostopov do spletnih strani in resnejši hekerski napadi so se sprva zdeli le zafrkancija, v mejah internetnega trollanja. Zadeva se je spremenila, ko so z operacijo Chanology, ki je še vedno v teku, za svojo tarčo vzeli obskurno scientološko cerkev. Tedaj so se pojavili tudi „IRL“ (real – resnično): protestniki z maskami Guya Fawksa. In če je Alan Moore, avtor kultnega stripa V for Vendetta, bil silno nezadovoljen nad hollywoodskim produktom, ki je anarhistične ideje prekodiral v nekakšen antibushevski liberalizem, mu je ob nastopu Anonimnih „zaigralo srce“. Anonimni so se politizirali.
Konec prejšnjega leta so Anonimni pozvali svoje brate, da napadejo spletne strani različnih avtorskih agencij, ki so pred tem plačali bollywoodske softveraše, da napadejo in onemogočijo delovanje Pirate Baya. Ko je Assange postavil Wiki Leaks in objavil gigabajte diplomatskih depeš in je v ZDA izbruhnila vladno dirigirana patriotska paranoja, so Visa , Pay Pal in Mastercard ukinili finančni servis za Wiki Leaks. Pred tem tega niso odrekali niti Ku Klux Klanu. Anonimni so razširili akcijo Pay Back in protestno nekajkrat „ugasnili“ njihove spletne strani. Takšni napadi na medmrežju se opravijo z ekzotičnim a preprostim programčkom LOIC (Nizko orbitni ionski top), ki je učinkovit le ob sinhronem delovanju stotin, če že ne tisočev anonov.
Od tod naprej so stvari šle naprej z bliskovito naglico. Anoni so aktivno podprli revolucijo v Tunisu in Egiptu, „ugasnili“ spletne strani diktatorjev in pomagali ljudjem, ki so manifestirali, da se izognejo internetnemu nadzoru, cenzuri, pa tudi mrku, ki ga je izvajala oblast. Sodelovalo je na tisoče anonov z vseh kontinentov, na Youtubu so se razširile njihove grozeče deklaracije, rasle so informativne strani, tako kot na našem koncu balkanonym.blogspot.com
Tudi druga stran ni mirovala. Od Danske do Velike Britanije in čez lužo v ZDA so se začele policajske preiskave, zaplembe in aretacije domnevnih „hekerjev“. Anoni niso hekerji, četudi jih je med njimi kar nekaj. Anoni so očitno vsi, ki jim je nekaj do tega sveta in so se na internetu in zunaj njega obrnili proti še bolj anonimnim ekonomskim in političnim silam, ki krojijo našo usodo. Anonimen je lahko vsak. Ne gre za organizacijo, ni vodij, ni centra. Anonimni so kultura, so ideja. Pravijo da so ideje odporne na krogle.
Ko je pred dnevi Aaron Barr, vodja podjetja HBGary Federal iz Washingtona, ki se ukvarja z „internetno varnostjo“, v Financial Timesu objavil skropucalo o domnevnih „vodjih“ Anonimnih, so ti udarili nazaj. Drugi dan je na spletni strani podjetja bila zgolj deklaracija Anonimnih, vse ostalo je izginilo. Vključno z 50.000 mailov korporacije, ki je svoje storitve ponujala FBI. Iz mailov je bilo razvidno, da je podjetje,
skupaj z še dvemi, za Ameriško nacionalno banko pripravljalo program javne diskreditacije Wiki Leaks in internetne napade na njihove strani. A Aaron Barr zdaj nima več nadzora niti nad svojim Twitter računom, ki zdaj pošilja naokrog komične trolle. Tudi njegov ipad je zradiran, kakor tudi njegova podoba strokovnjaka za „internetno varnost“. Z Anonimnimi očitno ni šale in na internetu divja prva svetovna vojna.