Evropski romani na drugih dveh celinah
Od Čila do Mehike, od juga do tistega, kar je tehnično na severnoameriški celini, je evropska zgodovina prisotna, če že ne živa in zdrava. Prepletenost življenja in smrti na teh dveh celinah je zajeta v enem od velikih “evropskih” romanov, 2666 Roberta Bolaña (rojenega v Santiagu v zgodnjih 1950-ih, trockista v zgodnjih 1970-ih, emigranta po Pinochetovem napadu na demokracijo 11. septembra in nato prebivalca Mehike). Roman je sestavljen iz petih knjig v eni, objavljen je bil posthumno, vsak del pa naj bi izšel posebej (in tako zagotovil dohodek njegovim dedičem). Popelje nas iz zagate o avtorstvu v akademskem svetu (Evropi) do kazenske odgovornosti v drugem (v Latinski Ameriki). Morda ne po naključju, se prav tako kot še en bolj znan evropski pisatelj kriminalnih romanov, Stieg Larsson (švedski antirasistični trockistični aktivist leta 1970), tudi Bolaño osredotoča na nasilje nad ženskami, v tem primeru okoli obmejnega pasu maquiladoras v severni Mehiki. Razred, rasa in spol so oblike zatiranja, ki se v tem delu prepletajo in razpletajo.
Čile je dolgo veljal za Anglijo Latinske Amerike; mitološka predstavitev, ki je temeljila na formalnosti ljudi in spoštovanju demokracije, pomirjajoča za nekatere izmed zagovornikov Allendeja pred letom 1973 (in vendar strašno opozorilo evropski levici vse odtlej). Čilenci uživajo v dopoldanskem odmoru (onces), ki se nadaljuje v pozno popoldne, ti “onces” naj bi dobili ime po enajstih črkah, ki sestavljajo pijačo aguardiente, ki je priljubljena kapljica kolonialnih duhovnikov, o kateri diskretno govorijo z bolj neškodljivo kodirano besedo. Na udar še danes spominja Avenida 11 De Septiembre (Avenija 11. septembra) v glavnem mestu, vendar ima to zdaj bogato okrožje Providencie zasebne šole in univerze, ki tekmujejo s kavarnami in restavracijami, specializiranimi za visoko kulinariko. Zasebne univerze so bile dejansko ratificirane za časa Pinocheta, vključno z nekaterimi, ki ponujajo tečaje iz marksizma - v tem laboratoriju za neoliberalizem je prosti trg prekosil avtoritarno idejo potrebno za zagotovljanje uspeha - z vsakim kolidžem, ki navdušeno ponuja pester, četudi drag učni načrt.
Lastnik ene najbogatejših med temi institucijami (Universidad Diego Portales) se je na televiziji hvalil, da bi lahko imel cirkus ali univerzo, a ker sam nikoli ni bil na univerzi, si je mislil, da bo bolje, če stavi na izobraževanje. Ena izmed najradikalnejših zasebnih univerz (Universidad Arcis) se je zapletla v politično medsebojno obračunavanje in čeprav kubanski denar še vedno priteka, je kratkotrajna Chávezova finančna podpora zdaj usahnila; to je bila ena redkih institucij, ki si je prizadevala za razvoj neodvisnega kampusa v pokrajini Mapuche na jugu države. Bolaño opisuje, kako so bili konkvistadorji tako zaskrbljeni zaradi navidezno nerazložljive sposobnosti Mapuche, da bi se uprla, da so tem ljudem pripisovali telepatske sposobnosti, čudovito pričakovanje postkolonialnega stanja, v katerem si center predstavlja, da tisti, ki jim vladajo, dejansko vedo več o tistih v centru, kot vedo o samih sebi.
Deveturni polet nas popelje čez severni Čile in čez puščavo Atacama, kjer so na začetku prejšnjega stoletja bili rudniki bakra, ki so bili v evropski lasti, in navsezadnje v Mehiko, kjer je deloval eden največjih rudnikov zlata na svetu - spet v evropski lasti - v mestu Tlalpujahua (v državi Michoacan) do nacionalizacije v poznih 1930-ih in poplave cianida (za čiščenje zlate rude), ki je iz počenega rezervoarja opustošil mesto komaj leto dni kasneje.
Zdaj je tu še nevarnejša oskrbovalna veriga, ki vleče Mehiko na ameriški in evropski trg in terja pospešeno organizirano nasilje. Proizvodnja nafte je pri mehiškem BDP padla s prvega mesta na drugo, nadomeščajo jo dobički iz maquiladoras v obmejnem območju, ki so v lasti ZDA, tretji vir dohodka pa so zdaj nakazila sorodnikov, ki so zapustili državo. Vendar sta gospodarska proizvodnja in distribucija mamilarskih kartelov zdaj najmočnejša sila, kar jasno kažejo narko tovornjaki, ki javno prenašajo okrog orožje v manjših mestih Michoacana, kot tudi vojaški tovornjaki, polni zamaskiranih vojakov, ki se bojijo, da jih bodo prepoznali.
Tak je svet te družine, “La Familia Michoacana” tukaj ironično pogosto predstavlja prvi pristan za ženske, žrtve nasilja v družini, ki bo storilce zanesljivo disciplinirala - s podporo okoli štiridesetih odstotkov lokalnih prebivalcev (proti skorumpirani policiji in vojski, prav tako vpletenima v mamilarske tolpe). V glavnem mestu Morelii ima La Familia premoč in to lahko tudi dokaže; saj ji je pred kratkim uspelo zapreti mesto s simultanimi blokadami cest. V Guadalajari, v sosednji državi Jalisca je dan pred našim odhodom, pet istočasnih napadov mamilarskih tolp povzročilo naslovnice polne panike, z novico, da so prvič prispeli v metropolitansko območje, in da je zdaj napočil čas, ko lahko “pričakujemo najhujše”.
Četrti del romana 2666, “del o zločinih”, izpostavi bralca zahtevnemu nizu umorov žensk. Te delajo v maquiladoras ali ne, so vključene v prostitucijo ali mamilarske tolpe ali pa ne, število žensk, ki umrejo, je vrtoglavo, a za to ni nobene razlage. Prosto-vladajoči neoliberalni kapitalizem in patriarhija se prepletata in Bolaño nam pokaže, kako sta usodi tega mesta in Evrope tudi tesno povezani. In zaenkrat ni nobenega izhoda. Pojavile so se tudi govorice, da so pred kratkim odkrili šesti del romana v predalu pisalne mize, a bo razvozljati naslednje poglavje v poskusu Latinske Amerike, da bi se osvobodila zgodovine kolonializma, precej težje in skrivnostnejše.
Ian Parker