Vest

Pred nekaj dnevi smo imeli v službi predavanje o mobingu. Temo poznam. Večina ljudi, ki mi kaj pomenijo, je bila v svojih službah deležna tega, sedaj kaznivega trpinčenja na delovnem mestu. V najboljšem primeru pa so jih delodajalci in/ali sodelavci praktično seznanili zgolj z nekaterimi od njegovih 45 posameznih sestavin. Nekateri so službo zaradi tega zamenjali, drugi so jo izgubili, pri enem pa se je (a ne zaradi tega) premestila oseba, ki je mobing začela izvajati, in potem je bil mir. V vseh teh primerih gre za ljudi, ki uporabljajo glavo za mišljenje in so v toku evolucije izgubili nekatere sestavine črednega nagona (Jasno; zakaj bi se sicer družil z njimi?).

Moj čredni nagon je povsem zakrnel, glavo pa sem dolga leta uril v iskanju resnice, pravice in lepote, tudi če so v nasprotju s stališči vseh ljudi okoli mene. Zato mi je bilo z znanstveno gotovostjo jasno, da bom v skupini ljudi, ki so dozoreli zgolj do stopnje sposobnosti za izvajanje mobinga, potegnil kratko.

Mobing ni kar tako; to je pretanjena oblika trpinčenja, ki se je glede na podatke največ poslužujejo v strankah in vladnih uradih, v šolstvu in zdravstvu, v umetniških, nevladnih in verskih ustanovah – torej natanko tam, kjer bi ga pričakovali najmanj. Za ljudi, ki delajo z ljudmi in za ljudi, bi sklepali, da imajo ljudi radi. Očitno mnogi ne … Sicer pa bi se verjetno tudi ostali delavci bolj znašali nad predmeti, s katerimi sodelujejo in jih obdelujejo, če ne bi bilo tako lahko izračunati – in jim zaračunati – škode, ki jo s tem povzročijo. Ko bi jo le tako natančno računali tudi pri živih ‘delovnih sredstvih’ …

Kaj je bistvo mobinga? Bistvo mobinga je:
- v blažji obliki doseči, da bi imeli nad določeno osebo sužnjelastniško oblast;
- v srednji obliki doseči, da bi oseba pridobila izrazito slabo samopodobo in pustila službo ali da bi pod pritiskom nesmiselnih in neuresničljivih zahtev naredila napako, zaradi katere bi jo lahko odpustili;
- v težji obliki pa osebi odtegniti tudi možnosti za nadaljnjo zaposlitev, znance, prijatelje, družinske člane in izničiti njen obstoj, jo uničiti (vest o samomoru oznani zaključek akcije).
In vse skupaj se lahko prične skoraj nedolžno, s ‘prijaznim’ nasvetom, opozorilom, odtegnitvijo ‘prevelike’ delovne obremenitve ali ‘nehotenim pozabljenjem’ oziroma ‘nerazumljenjem’ nečesa, kar je nujno za njeno delo.
Kaj se da narediti? Gospa, ki nam je predavala, je bila zelo jasna: treba je čimprej pustiti službo. Dejstvo je, da izvajalci mobinga pritiskajo tako dolgo, da dosežejo svoje, žrtev pa lahko, če temu predolgo kljubuje, zapade v hudo duševno stisko, ki zahteva strokovno pomoč in lahko traja leta.

V to ne dvomim, kajti spomnim se svoje izkušnje, ki je trajala zgolj en mesec, pa sem potreboval še nadaljnje tri, da sem se sestavil do stanja pred začetkom. Pred petimi leti, ko nam pojem mobing še ni bil znan, sem za Javni sklad za kulturne dejavnosti kot pogodbeni sodelavec spremljal območna srečanja gledaliških skupin. To so bili v glavnem osnovnošolski gledališki krožki. Moje delo je bilo izbrati skupine, ki bodo nastopile na regijskem srečanju, ter ustvarjalcem – večinoma učiteljem-mentorjem – na skupinskih sestankih podati nekaj splošnih strokovnih pripomb glede videnega in nasvetov za v bodoče.

To sem tudi naredil. Vsem sestankom je prisostvoval ta ali drugi delavec sklada, ki je po koncu vedno pohvalil moje jasne kriterije in ustrezno predstavitev ustvarjalcem ter mi dal v podpis pogodbo, na podlagi katere sem kasneje prejel plačilo. Le eden od ustvarjalcev (ki so me med pogovorom predvsem poslušali ter tu in tam vprašali kaj splošnega) je zaradi mojih pripomb izkazal skrajno čustveno stanje (jok) in na koncu smo se zmeraj mirno razšli. A glej ga zlomka: ko so se te ptičice dokopale do prvega telefona, so poklicale na sklad ter čivkale, piskale, jokale, besnele ali na druge načine izražale neznansko čustveno stisko, ki sem jim jo povzročil, ker sem pred vsemi (cca. 10 prisotnimi) kot neustrezno izpostavil prav njihovo predstavo.

Izmed 17 otroških predstav za otroke sem jih res izpostavil 8. Zakaj? Med njimi so bile:
- tri predstave, v katerih je prišlo do jasno prikazanih umorov, ki so jih na odru ‘izvajali’ otroci;
- dve predstavi, v katerih je prišlo do ‘umetniško’ uprizorjenih množičnih pobojev likov, zraven tega pa so otroci skozi besede likov v njiju razpihovali rasno nestrpnost in pozivali k nasilju;
- predstava, v kateri so otroci skozi besede likov razpihovali narodnostno nestrpnost in grozili z nasiljem;
- predstava, v kateri so liki skrunili državne simbole;
- predstava, v kateri so bile predpubertetne deklice izpostavljene kot predmeti spolnega poželenja.

Nasilja in drugih grozot je bilo toliko, da je sklepno dejanje Hamleta proti temu pravljica za lahko noč. Krhka odrasla bitjeca, ki so te grozote režirala, pa niso mogla prenesti prijazno (kolikor prijazno sem le zmogel) podanega mnenja, da tovrstne vsebine nekako niso primerne za otroke in naj se jih v bodoče vzdržijo.

Skladovi delavci so me po prvem in drugem sestanku opozorili, naj bom bolj splošen in prijazen, vendar sem to bil le do meja lastne strokovne in osebnostne neokrnjenosti. In to je bil povod za njihovo malo šolo mobinga, ki je poleg oštevanja (kot da sem kak paglavec) in zelo verjetno osiranja po vogalih vsebovala predčasno odpoved sodelovanja, grožnje z neplačilom že (po sestankih) podpisanih pogodb in zatrdilo, da mojih ocen in izbora predstav – torej mojega dela – ne bodo upoštevali.

Tozadevno ‘izobraževanje’ so mi nudili izključno delavci sklada, ki niso videli niti ene predstave in so se odločali zgolj na podlagi pogovorov z užaloščenimi mentorji, prisotnimi delavci in mano. Pri slednjih niso na štiri oči nikoli zanikali neprimernosti izpostavljenih predstav, ampak so menili, da večina tega najbrž res ni primerna. Povedali pa so mi tudi, da so od števila sodelujočih odvisni njihovi letni prihodki, zato se morajo pač truditi za dobre odnose z njimi – ne glede na okoliščine in posledice za najmlajše udeležence.

Ker so sklenili na regijsko tekmovanje uvrstiti nekatere izmed predstav, ki bi jih bilo treba vsaj prepovedati, če ne že kazensko preganjati, sem izrazil pisno zahtevo, da se moje ime ne omenja v zvezi z njimi. Na to sem prejel tale odgovor takratnega in sedanjega svetovalca za gledališko dejavnost pri skladu, Matjaža Šmalca:

Dragi moj,
Organizator srečanja na PREDLOG selektorja izbere predstave, ki jih bo uvrstil na MO srečanje. Za izbor odgovarja izključno MENI. Seveda je zaželeno, da pri izboru predstav upošteva mnenje selektorja, ni pa nujno in ima vso pravico, da tega predloga NE UPOŠTEVA.
V primeru, da gre za selektorja - strokovnega spremljevalca, ki si zasluži to ime, njegovo mnenje vsekakor upoštevamo. Res pa je, da ti ne spadaš med slednje.
Dragi Gregor. Naša srečanja niso namenjena temu, da bodo frustrirani posamezniki izražali svoj popolnoma spervertiran pogleda na svet. Da ti poenostavim: ta srečanja niso organizirana zate, temveč za skupine, katere želimo spodbujati, jim strokovno svetovati, jim dajati ne samo moralno, temveč tudi strokovno podpora in priznanje za svoje delo. Selektor - strokovni svetovalec mora slediti tem smernicam. Ti osebno si prekršil prav vsako izmed njih. Glede na škodo, ki si nam jo povzročil, ti predlagam, da se v svojo osebno korist ne izpostavljaš več, sploh pa ne s tako slaboumnimi grožnjami. Najmanj, kar ti lahko očitam, je tvoja nestrokovnost in naj te opozorim, da je prav na strokovnosti temeljila tvoja pogodba. In če ni strokovnosti…
V želji, da se najine poti ne bi več križale,
Matjaž Šmalc

Ja, tako je to izgledalo … Ustvarjalcem in skladu sem sicer vrnil milo za drago, ampak to je bila šibka uteha … Dosti večja uteha je bila zasebna podpora domačih in prijateljev, predvsem pa javna s strani Varuha človekovih pravic, ki so mi dali vedeti, da nisem slaboumen jaz, ampak vsi ostali udeleženci v sporu – kar mi je bilo sicer jasno, ampak pogled s kotne perspektive hitro postane zamegljen …

Nekaj podobnega, pa tudi dosti hujšega, se dandanes dogaja marsikomu – nemara tudi vam, ki to berete. Službe se ponavadi pač dobijo v podjetjih z maloštevilnimi, zmeraj istimi sodelavci, ki pogosto nimajo prijetnih zasebnih življenj ali pa so zaradi zasvojenosti z delom brez njih. Za masivnimi vrati pa svoje pajkove mreže pletejo eden ali več nadrejenih, ki nitke bolj verjetno vlečejo za lastno kot za skupno dobro.
Glede na vse videno, slišano in doživeto se mi je imeti službo zdelo kot udejanjenje vsebine kakšnega Kafkinega romana, imeti službo, ki je v redu, pa blizu zadetku šestice ali sedmice na Lotu. Zato sem se zaposlil pri najzanesljivejši osebi v svojem življenju – sebi.
Potem pa sem le naletel na podjetje, kjer so mi ponudili službo kljub dolgim lasem in redko dotaknjeni bradi – izvrstnima pokazateljema ljubiteljev ‘enega prav’, ki ju poleg vloge prepoznavanja takšnih in drugačnih bedakov toplo priporočam tudi zaradi izvrstne zaščite glave pred toploto in mrazom. Doslej se še nihče od zaposlenih ni obregnil obnju, in tudi sicer mi zadeva vse bolj diši po najboljšem možnem stanju odnosov v delovni skupnosti … In vodja? Ob tem, da je povabila osebo, ki nas je seznanila z osnovami mobinga, se da iz vseh njenih besed in dejanj razbrati, da bije oseben boj proti izključevanju kogarkoli.
In če je za globalno in lokalno dobrobit človeštva karkoli pomembno, je pomembno prav to …

Če ste žrtev mobinga, pričnite nemudoma vestno pisati osebni dnevnik mobinga. Obrnite se na svoj sindikat in na osebnega zdravnika. Če vam ti ne pomagajo, pobrskajte po spletu in poiščite koga, ki vam bo. Takšni ljudje so.

Gregor Hrovatin