Vest

Ko je v drugi polovici leta 2009 Luis Moreno-Ocampo, glavni tožilec haaškega Mednarodnega kazenskega sodišča, v Afganistanu sprožil preliminarno preiskavo, ki naj bi preverila nekatere tamkajšnje (domnevne) vojne zločine, se je morda za trenutek zdelo, da se bo po več kot osmih letih vojne vendarle sprožil kakšen sodni postopek proti posameznikom, ki so – bodisi na okupacijski bodisi na talibski strani – bili vpleteni v zločinska dejanja. A glede na to, da rezultati tiste preiskave še niso prinesli nikakršnih sadov, se vojnim zločincem zaenkrat še ni bati, da jih bo dosegla impotentna mednarodna roka pravice. Pokoli se lahko nemoteno nadaljujejo.

Vendar bodimo iskreni: čeprav možnost, da kakšnega taliba prej ali slej privlečejo pred mednarodno kazensko sodišče, še vedno obstaja, je – po drugi strani – iz zornega kota evro-ameriških okupatorjev strah pred tem sodiščem povsem odveč. Po invaziji dežele pod Hindukušem so namreč evro-ameriške sile naredili vse, kar je bilo potrebno, da so si zagotovile imuniteto pred morebitnimi pregoni ne le mednarodnih, ampak tudi afganistanskih institucij. Ta imuniteta je bila formulirana v bilateralnem sporazumu, imenovanem vojaški tehnični sporazum, ki so ga predstavniki NATO misije v Afganistanu sklenili z afganistansko kolaborantsko vlado. Kot je zapisano v 4. členu (v aneksu A) omenjenega sporazuma je članom okupacijskih sil in njihovemu podpornemu osebju podeljena – po eni strani – imuniteta pred aretacijami in priprtji, ki bi jih hotele izvesti afganistanske varnostne sile. V primeru, da pride do napake in so člani okupacijskih sil vseeno priprti, jih morajo afganistanske oblasti takoj vrniti njihovim matičnim NATO enotam. Na ta način so se okupacijske sile definirale kot entiteta, ki je nad afganistanskim pravnim redom, kot neka izjema, za katero ne veljajo afganistanski zakoni.

Po drugi strani vojaški tehnični sporazum okupacijskim silam zagotavlja tudi zaščito pred izročitvami Mednarodnemu kazenskemu sodišču. V sporazumu je namreč navedeno, da afganistanske oblasti ne smejo po lastni, samostojni odločitvi predati članov okupacijskih sil mednarodnemu sodišču ali katerikoli drugi entiteti ali državi. Res je, da zaradi globoka prezira, ki ga ZDA gojijo do mednarodnih institucij, ki bi lahko ogrozile njihove imperialne avanture, niso (za razliko od mnogih evropskih držav) ratificirale sporazuma z mednarodnim kazenskim sodiščem, kar pomeni, da v tem kontekstu niso omogočile sodišču, da bi imelo pristojnost za sojenje ameriškim državljanom. Vendar, ker Afganistan je podpisal in ratificiral sporazum s haaškim sodiščem, to načeloma pomeni, da bi posameznike, ki zagrešijo vojne zločine na njegovem teritoriju, lahko predal sodišču, ne glede na to, ali gre za ameriške, evropske ali katerekoli druge državljane. A zaradi bilateralnega sporazuma se ravno takšne predaje v primeru ameriških in evropskih članov okupacijskih sil ne morejo zgoditi. Predaje bi bile izvedljive le, če bi jih predhodno odobrile matične države, iz katerih prihajajo posamezni člani okupacijskih sil, ker pa do sedaj takega primera še ni bilo, lahko rečemo, da NATO silam sporazum služi le kot sredstvo za zaščito svojih članov pred haaškim sodiščem. V tem smislu so okupacijske sile definirane kot entiteta, ki deluje izven/onkraj mednarodnega kazenskega prava.

Ker so okupacijske sile poskrbele, da jih neodvisni mednarodni sodni organi ne morejo ogrožati, se lahko posvečajo implementaciji svojega modela »kaznovanja«, se pravi modela, v katerem – povedano nekoliko karikirano – domnevni zločinci lahko sodijo sami sebi. Če se osredotočimo samo na ZDA, ki izvajajo veliko večino operacij v »vojni proti terorju«, lahko na podlagi vojaških sodnih postopkov, ki smo jim bili priča v preteklih letih, rečemo, da ameriška vojska sproža te postopke v zelo redkih primerih. Največkrat se vojaški organi pregona odzovejo, ko mediji nedvoumno razkrijejo kakšen zločin (kot se je na primer zgodilo ob razkritju mučenja v iraškem zaporu Abu Graib). Ko je nek zločin že razkrit, vojski ne preostane drugega kot da sproži preiskave in sodne postopke, zato da prek obsodb pomiri javno mnenje.

A »kazni«, ki jih ameriška vojska nalaga svojim članom, so velikokrat povsem nevredne tega imena. Zanimiv primer takega »kaznovanja« se je zgodil lanskega leta, ko je general McChrystal, tedanji poveljnik NATO sil v Afganistanu, izdal »kazni« šestim operaterjem brezpilotskega letala, ki je v provinci Uruzgan februarja 2010 v bombardiranju pobilo najmanj 23 civilistov, med katerimi so bili tudi ženske in otroci. Ker tovrstne dogodke okupatorji evfemistično interpretirajo kot »napake« in ne – kot bi bilo logično – kot vojne zločine, so tudi »kazni« minimalne. V tistem primeru so bili izdani ukori vsem šestim operaterjem. Kakšne so posledice ukora? Kaj lahko doleti vojaka, ki prejme ukor? V najslabšem primeru lahko izgubi službo v vojski.

Sporočilo, ki ga s takšnim ravnanjem NATO sile podajajo afganistanskim državljanom, je naslednje: okupacijske sile lahko neovirano pobijajo civiliste, saj jim nobena neodvisna, nevtralna sodna instanca ne more do živega. Ko pa se okupatorji vendarle odločijo, da si bodo sodili sami sebi, se s skrajno blagimi »kaznimi« tudi za največje zločine dejansko norčujejo iz vseh tistih, ki so v teh zločinih izgubili svoje najbližnje. Tako okupatorji dosežejo, da domačini ne utrpijo le tragične izgube, ampak so hkrati še – prek očitnega umanjkanja pravične kazni – brezobzirno ponižani.

Ravno dejstvo, da z vidika mednarodnega kazenskega prava NATO sile delujejo povsem neovirano, te sile vzpostavlja kot imperialne sile. Evro-ameriške okupacijske sile ne pristajajo na to, da bi njihovi člani imeli status enakopravnih subjektov znotraj skupnega, mednarodnega pravnega reda, ampak so – ravno nasprotno – formulirani kot izjeme, ki lahko počnejo bolj ali manj kar se jim ljubi. V tem kontekstu je imperialno delovanje razumljeno kot samovoljno delovanje, v ekstremnih primerih kot samovoljno pobijanje, ki ga ne ovira mednarodni pravni red.

Torej, lepo je biti vojni zločinec. Še posebej če si član evro-ameriških okupacijskih sil.

Vasja Badalič