Vest



Le malo državljanov Slovenije je, ki ne bi vsaj malo spoštovali pokojnega dr. Janeza Drnovška, bivšega slovenskega predsednika in premierja. Saj ne da ni delal napak, a nekako je v svoji dolgi politični karieri uspeval ohranjati nekakšen poseben – nadstrankarski položaj in to ne v smislu, da je bil vzvišen oziroma, da je bil nad drugimi, temveč, da nikoli ni zares pripadal niti stranki, ki jo je dolga leta vodil. 



Zato je znal tako dobro »krmariti« med levimi in desnimi, ki bi se drugače kaj hitro »požrli ali poklali« med seboj. Ker Janeza Drnovška ni več, bi morali vsaj malo oživiti njegovega duha. Seveda ne dobesedno, da se razumemo, temveč njegovo zmožnost pozabiti preteklo in se osredotočiti na probleme sedanjosti in prihodnosti. 



Danes smo spet globoko zabredli v neprehodno močvaro preteklega; obujanje starih afer, zamer, sovraštev pridobiva dimenzije epskih razsežnosti. Levi, desni, črni, rdeči ali kakršnikoli drugi neprestano vlečejo okostnjake iz omar, kar ne obeta prav nič dobrega. Kako veliko energije, časa, čustev investiramo v tisto, kar bi morali že zdavnaj pustiti za seboj ter pretekle nerazčiščene probleme prepustiti sodiščem (če (še) imajo zato pristojnosti) in zgodovini.

Vsi vemo, kaj so med 2. svetovno vojni počeli Nemci, a so nekako uspeli prebroditi to obdobje, kar še zdaleč ni bilo lahko. Ker jim je uspelo, so lahko naredili izjemen razvoj. Koliko okostnjakov bi lahko potegnili iz omar, še celo danes, pa jih raje niso. Saj ne, da so vsem odpustili, nekatere je bilo pač potrebno kaznovati. Nekaj so jih kaznovala sodišča, druge pa je kaznovala ali bo kaznovala zgodovina (ta ne pozna usmiljenja in stvari slej ko prej postavi na svoje mesto).



Kaj pa mi? Kregamo se za vsako »oslovo senco« preteklosti in neprestano obtožujemo ali tožimo drug drugega. Kar je postala že kar »paradna slovenska olimpijska disciplina«. Včasih se vse skupaj odvija natanko na nivoju »tožibabe«: »Mami, Janezek mi je prejšnji teden liziko vzel« ali »Mihec me je pa zadnjič udaril«. Parlamentarne komisije, tožbe vse vprek, TV soočenja, hektolitri prelitega črnila in na vse konce poslani terabajti e-informacij – koliko vsega je že bilo in koliko vsega še bo.

Medtem pa se vse bolj razraščajo problemi, ki nas lahko pripeljejo v situacijo, ko ljudem lahko zares »poči film«, kot je počil Tunizijcem, Egipčanom, Libijcem in številnim drugim narodom. Tam so zares letele glave. Brezposelnost, visoke cene hrane in drugih dobrin, vse manj pravic za navadne ljudi, razraščajoča korupcija politično-ekonomskih elit in vse slabše stanje okolja so problemi, ki bi morali povsem zapolnjevati dnevne rede parlamenta ter drugih ustreznih političnih in ekonomskih institucij v državi.



Se še spomnite zadnjih Drnovškovih misli, ki jih je zapisal na straneh Gibanja za pravičnost in razvoj:



“Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?

Res je. Dobrota.



Dobrota?
 Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.



Torej mir in dobro? 
Mir in dobro.”



Mar ni to njegova največja zapuščina. Saj ne, da teh besed niso izrekli že mnogi veliki ljudje, te misli so pač univerzalne in brezčasne, za nas pa imajo še posebno težo in pomen, saj jih je izrekel človek, ki je dolga leta soustvarjal našo zgodovino.



Ne moremo večno bresti po močvari preteklosti, ustvarjati moramo novo in boljše; ustvarjati moramo dobro. Blaginjo ljudi, zdravo okolje, mir. In tega pač ni mogoče doseči z odpiranjem starih ran, zamer, s spodbujanjem sovraštva in večnim vsiljevanjem svojih »resnic«.



Res potrebujemo vsaj nekaj Drnovškovega duha.



Rok Kralj