12. marec, 2011 | Dr. Janez Kolenc

Ujetniki svobode

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Gre za kratko analizo komunikativnega dogajanja, ki poteka v dveh primerih: primeru Grims v Mladini in primeru Slapnik-Jelinčič v parlamentu. Čeprav lahko z eno besedo to politično nekulturo označimo kot poden od podna oziroma kar kot blutundboden ideološko sprevrženost v komunikaciji, naj na kratko vseeno analiziram dogajanje:

Polemični boj se ne ukvarja z vprašanjem resnice, ni racionalen ampak pragmatičen. Nekdo vztraja pri svoji kvalifikaciji, npr, “Slapnik laže” ali »Mladina gre predaleč« pri čemer se prizadeti ne ukvarjajo z resničnostjo trditev. Celotna argumentacija se dogaja znotraj pomena uporabljenih poimenovanj, pri čemer isto dejanskost udeleženci poimenujejo različno. Argumentacija pa se dogaja tudi zunaj pomena, saj se referenčni okvir večkrat spremeni: enkrat v metanje skozi okno in drugič dobil jih boš po pički. V primeru Grims pa celo v izkoriščanje otrok v politične namene. V komunikaciji se spreminjata tako denotativni pomen, ki udeležence povezuje z referenčnim okvirom, kot tudi konatativni pomen, ko referenčni okvir različno razlagajo. Spremeni pa se tudi referativni pomen, ko udeleženci večkrat izskočijo iz pomenskega okvira. Vrednotenje, ki bi se izteklo v (ne) sprejemljivost ali v (ne)veljavnost postavljenih trditev in vprašanj, se tako sploh ne razvije. Udeleženci komunikacije se medsebojno komunikacijsko ovirajo oz. blokirajo. Njihovih izjav tako ne moremo preverjati niti v smeri resnično-neresnično, niti v smereh dopustno-nedopustno, dobro-slabo, sprejemljivo-nesprejemljivo ipd. Kot je razvidno, lahko preverjanje poteka le v smeri kvalifikacija-diskvalifikacija. Eni trditvi se nasproti postavlja druga, vprašanje pa ostaja nerešeno. Medtem ko Z.J. trdi, da “dobil jih boš po pički”, T.S. trdi, da “ga bo vrgel skozi okno”.

Kaj so namere in kakšni so učinki ?

Opraviti imamo z zgledom pragmatične argumentacije. Ugotovimo lahko:

Da se ta dogaja tako v območju učinkov, ki izhajajo iz namer udeležencev komunikacije, kot tudi izven območja namer in učinkov, kar povzroča dodatne namere, dodatne in celo nasprotne učinke od nameravanih. Dokazujemo lahko tudi, da je komunikacija celo zlonamerna. Responsivno delovanje, ki zavezuje udeležence diskurza, glede na mesto s katerega govorijo, se sploh ne sproži. Zamenja ga diskurz privatne intencionalnosti govorcev, ki ne nastopajo kot javne ampak privatne osebe. Posledica tega je, da ne nastaja niti socialna, kaj šele politična situacija iz katere bi izhajali možni učinki komunikacije. Razvijajo se monologi namesto dialogov. Udeleženci javnih diskurzov eden drugega postavljajo pred dejstvo in grozijo celo s fizičnim obračunavanjem. Udeleženci ne nastopajo niti kot logični subjekti, niti kot subjekti, vredni zaupanja, ampak kot subjekti želje, ki skušajo z izbiro poimenovanj in njihovega pomenskega učinka na željo drugega, posplošiti svoj interesni položaj. Obnašajo se kot otroci v peskovniku. Udeleženci diskurza v našem primeru podlegajo kriterijem dramaturškega delovanja, kot bi rekel Habermas. Njihova naloga je, da igrajo vloge, ki so jim bile zaupane. Vendar s svojim delovanjem ne zadostijo niti kriterijem vrednostne, niti kriterijem kognitivno-instrumentalne racionalnosti, kaj šele kriterijem dramaturškega delovanja.

Subjekti želje

Kako pa se izogniti takšni iracionalnosti, ki zapade ideološkemu in mitološkemu diskurzu ?

“Subjekt želje je treba izriniti po poti, po kateri se ta v potek argumentacije prikrade. Dejali smo, da je vgrajen v možnost izbirnega poimenovanja iste referenčne dejanskosti in se
naseljuje v konatativne pomenske plasti, ki vsebujejo sled intencionalne interpretacije in posledični čustveni naboj, ki cilja v prepričanja, želje in verovanja. In prav ta, za vzpostavitev racionalne argumentacije in logičnega subjekta potreben rez opravi znanstveni govor v razmerju do vsakdanje govorice.” (Kunst-Gnamuš, 1989:130)

V socialnih, predvsem pa političnih situacijah je tako potrebno vsakdanji govor nadomestiti z umetnim govorom, ki mora izpolnjevati vsaj naslednje pogoje:

a) definirati je potrebno pomene in namere v komunikaciji

b) zagotoviti je potrebno proceduralna pravila, ki bodo omogočala ureditev pomenskih izpeljav v vsaki dani socialni in še posebej politični situaciji. Najprej je seveda treba kaj imeti povedati.

c) ko je referenčni okvir določen, ga ni mogoče poljubno spreminjati

d) predmeti, s katerimi se ukvarjajo akterji političnega diskurza niso “naravni” ali samoumevni, ampak podlegajo predpostavkam formalne in neformalne logike proceduralnim in neproceduralnim pravilom komuniciranja. Kar je pomembno in kar ni pomembno je odvisno od prej določenega referenčnega okvira.

e) Nove vsebine in oblike komunikacije je možno vnašati v referenčni okvir le na osnovi njihove (ne) skladnosti s predpostavkami, na katerih ta okvir stoji.

f) zagotoviti je potrebno neobčutljivost argumentacijskega pravila za željo, ki se preverja s sklepanjem udeležencev diskurza ne glede na njihove razlike v pričakovanjih in željah.

g) Vdor želje se kaže v kršitvah logičnih pravil in pomenskih konvencij. Da bi govorec dosegel racionalnost, se mora odreči iracionalnosti vsakdanje govorice, zavezane zakonu želje, pragmatičnim argumentacijskim pravilom, ki spenjajo svetove naključno oblikovanih in z vseh vetrov prinesenih prepričanj in verovanj z referenco. Odpovedati se mora načelom ugodja in zakonom želje.

h) Svobodno izbiro poimenovanj tako nadomestimo z umetno, na novo nastalo govorico, ki pomene natančno in nedvoumno definira. Tako pa zameji tudi vdor subjektovih želja in namer, ki niso del referenčnega okvira. Govorca zameji tako, da izrekanje novih propozicij podredi semantičnim in logičnim pravilom - prisili komuniciranja.

S tem pa se v teoriji komunikativnega delovanja vzpostavijo možnosti za racionalen diskurz na najnižji ravni, kjer vsa pravila decentriranega komuniciranja še ne delujejo. Za uspeh političnega komuniciranja je potrebno upoštevati vsa pravila komunikativnega delovanja, saj sfero politike ne zaznamujejo le kompromis, konsens, procedura ipd., pač pa tudi vsakdanje (spo) razumevanje v okviru življenjskega sveta neke družbe.

Skratka, če si res želimo demokratične politične kulture, potem moramo obvladati umetnost komuniciranja, udeleženci diskurzov, pa so daleč od te sposobnosti, zato bi morali nemudoma zapustiti položaje, ki jih zasedajo. Tudi v demokraciji ni dovoljeno vse, kar se komu zdi. Odgovorni ljudje morajo ukrepati v skladu s sprejeto pozitivno zakonodajo. Dol s samovoljnimi poslanci in dol s samovoljnim javnim komuniciranjem.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
13 x komentirano
  • konec je rekel/-la:

    demokracija ni za vse……je le za zrele, poštene, razvite, odgovorne in zmerne ……….vse ostalo je nakladanje….repovž bi MORAL takoj ODSTOPITI in PLAČATI za svinjarijo, pa vsi vemo, da ne bo…….

  • Meščan je rekel/-la:

    Naši politiki nimajo pojma o kulturi!

  • konec je rekel/-la:

    Rad drkam mojo klerikalno rit, jebe se mi kultura .

  • klldmoll je rekel/-la:

    zdravniki v RS nedotakljivo lažejo in kradejo !

    to svojo trditev lahko ne samo argumentiram, ampak tudi kadarkoli neizpodbitno dokažem .

    Matjaž Mazi, dr.med.

  • Bralka je rekel/-la:

    Inteligenten tekst o komunikaciji - in potem (do zdaj) šest neartikulranih, neomikanih in nepismenih komentarjev.

  • Valter Hudovernik je rekel/-la:

    Se nekaj na temo o fotografiji Grimsove druzine.
    Bolj kot otroci, je meni v oci padla njegova zena. Ne vem, ali jo ima zaprto v garazi ali kaj. Izgleda tako, kot, da ji Branko ne privosci nikakrsne civilizacije. Vsaj h kaksni frizerki bi jo lahko kdaj spustil in obisk pri kaksni kozmeticarki ji tudi nebi prav nic skodoval. Obleka je pa tudi bohpumagej. Jaz s tako zensko se k mesarju nebi sel, kaj sele v javnost, na kaksno prireditev.

    • konec je rekel/-la:

      ja, ha, ha, ha, prav uvoženi balkanski komunajzer bo učil kaj je prava civilizacija…..ha, ha, ha, ha, only in slovenistan….ha, ha, ha,

  • petrovc je rekel/-la:

    Valter Hudovernik: komentar, ki je ubog!

  • dado je rekel/-la:

    Kardeljansko samoupravni ekspoze,
    kako pravilno govori naj se,
    ko Slovenija v brozgi nekulture utaplja se,
    ko laži, kriminal in drugo gorje,
    v hram naše vlade naselilo se je!?