27. marec, 2011 | Dušan Rutar

Brata (Brothers, Jim Sheridan, 2009)

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Samo mrtvi dočakajo konec vojne. Jaz sem dočakal konec vojne. Stavka izreče stotnik Sam Cahill (Tobey Maguire), potem ko mu dokončno postane jasno, da ima zelo malo možnosti v življenju, čeprav je mlad, ni več v Afganistanu in ga sodržavljani celo slavijo kot vojnega junaka.

Sklep je tudi jasen: jaz sem mrtev.
V radikalnem smislu je Sam zares mrtev. Kako je to mogoče in kaj pomeni?

Film Brata je izvrsten odgovor na zapisano vprašanje, ki se ne spreneveda. Sam je namreč marinec, služi pa v Afganistanu, če je sploh mogoče tako reči. Vojna je tam seveda zapletena in veliko vprašanje je, koliko je sploh še podobna vojni. Vojaški helikopter, v katerem leti, nenadoma napadejo domačini, vojak Joe Willis (Patrick John Flueger) pade iz njega in pristane v vodi spodaj. Sam je pogrešan, njegovi bližnji verjamejo, da je umrl v akciji.
V resnici ni umrl, temveč je skočil za vojakom in preživel. Nesreča v sreči pa je, da sta sedaj ujetnika. Domačini, ki so ju ujeli, oba zaprejo, Joeja mučijo. A prava preizkušnja čaka Sama, ne Joeja. V določenem trenutku mu namreč do zob oboroženi vojaki potisnejo v roko železno palico in ukažejo, naj ubije sotrpina, sicer bodo sami ubili oba.

Vsi dobro vemo, da se moramo v vsakdanjem življenju pogosto odločati. Toda odločanje je za nas pomembnejše, kot navadno verjamemo, saj smo simbolna bitja. Natanko zaradi tega obstajajo pravilne in napačne odločitve, ki so veliko več kot zgolj bolj ali manj posrečene rešitve konkretnih problemov, s katerimi se pač soočamo.
Odločitve namreč sprožajo posledice ter pomagajo vzdrževati naše simbolne in imaginarne identitete, z njimi pa tudi naša življenja in to, kar imamo med seboj. Sam bo to izkusil na svoji koži. Najprej zavrže palico in odločno reče, da ne bo ubil Joeja, da mu kaj takega niti na misel na pride. Vemo tudi, da je Sam pokončen, odločen človek, ki ga ima njegov oče zelo rad. Mnogo raje ga ima kakor njegovega brata Tommyja (Jake Gyllenhaal), ki je bil zaradi bančnega ropa nekaj časa celo v zaporu in velja za zgubo.
Oče reče Tommyju, da je bil njegov brat vselej vztrajen, kar pomeni, da ni popuščal, da je šel ‘do konca’, kot pravimo v žargonu; morda je tudi zaradi tega prišel med marince.

Njegova zmožnost za trdo delo, vztrajno prenašanje bolečin in požrtvovalnost pride do izraza tudi nekje v goratem predelu Afganistana, kjer pa zaradi naperjenih pušk končno vendarle prime železno palico in surovo pobije svojega tovariša.

Domačini dobro vedo, kaj hočejo: ponižati nasprotnika na raven živali. Natanko to se tudi zgodi. Sam preživi, potem ko Američani sesujejo tabor, v katerem je ujetnik, vrne se domov, sorodniki so presrečni, toda sam preprosto ni več isti človek; postal je zombi.

Napačno se je odločil. Vse skupaj je neverjetno preprosto. Bil je že mrtev, vendar tega ni vedel ali pa ni mogel sprejeti. Hotel se je vrniti domov, k bližnjim, kar je zelo človeško, toda bil je že mrtev, znašel se je onkraj meje, a se je hotel vrniti. Plačal je velikansko ceno, toda ni vedel, da je ta kratko malo previsoka.

Pomembna je torej meja, onkraj katere se lahko znajdemo, če preveč vztrajamo. Vztrajanja je zato lahko tudi preveč, ne le premalo. Logika zla ima oprijemališče prav v tem spoznanju: če preveč vztrajamo, če se narobe odločimo, se odločimo za zlo, tudi če tega nočemo, tudi če imamo najboljše namene in je naša zavest popolnoma prepričana, da delamo dobro ali pa da vsaj ne delamo ničesar zlega.

Sam prav gotovo ni hotel zla. Prav nasprotno, saj se je hotel zgolj vrniti domov, želel je preživeti v skoraj nemogočem položaju, medtem ko je bil Joe že tako rekoč mrtev. Če ga ne bi ubil Sam, bi ga ubili domačini, saj so rekli, da je zanje brez vsake vrednosti; tako je pač v vojni.

Iz tega se lahko marsičesa naučimo. Hendikep pomeni tudi človekovo zmožnost za napačne odločitve. Taka je osma teza o hendikepu.

Napačna odločitev pomeni, da je človek empirično sicer še živ, toda simbolno je že mrtev. Zapisani sklep zato ni le logičen, temveč je tudi brutalen: Sam je dočakal konec vojne, empirično je živ, simbolno pa mrtev.

Kako naj potem sploh še živi, če pa smo ljudje bistveno simbolna bitja? Film se s tem vprašanjem tudi konča.

Naučimo pa se lahko še nečesa. Ljudje smo nujno hendikepirani. Odločati se moramo za dobro, vztrajati moramo pri tem, kar je dobro. Nikoli ne moremo biti prepričani, da bomo vselej zmogli dovolj moči, da se bomo odločili tako, kot je prav. S tako negotovostjo moramo živeti, če nam je všeč ali ne. Ves čas namreč živimo v nemogočem položaju, kjer smo lahko že vnaprej prepričani, da ne obstaja jasna in enkrat za vselej določena drža, ki bi se je morali.

Nihče ni izvzet. Nikoli ni bil in nikoli ne bo. Taka je naša narava. Lahko nam je v škodo, lahko pa je tudi vir vsega dobrega, kar zmore človeško bitje.
Ključno je natanko vztrajanje. Ne linearno in ‘do konca’, temveč dialektično: obstaja presežek, ki terja  poseben človekov odnos do drugega. In kaj je drugi? Drugi je Realno vsake vednosti, to pa je nekaj, česar nikoli ne moremo predelati v vednost – negotovost zato vztraja.

Prav zaradi tega je potrebno dialektično vztrajanje, ki pomeni, da v ključnem trenutku ravno ne gremo ‘do konca’. Sam na primer v ujetništvu ves čas dopoveduje vojaku Joeju (pravzaprav mu kar ukazuje, saj je njegov nadrejeni), naj ne popusti, naj ne izda ničesar, naj bo močan, naj vztraja. V odločilnem trenutku pa popusti sam in gre ‘do konca’.
Podobno se nam dogaja v vsakdanjem življenju. Vemo, kaj je dobro, vemo, kaj bi morali narediti, vemo, kaj je prav, pa vendar pogosto nimamo moči, da bi naredili, kar je treba, ampak popuščamo in s tem prispevamo k zlu. Pri tem ne pomaga nikakršno sklicevanje na gene, naravo, lunine mene, gibanje nebesnih teles, vreme. Kot simbolna bitja smo samostojni ujetniki odprtega in nedoločljivega simbolnega polja, iz katerega sicer ne moremo izstopiti, zato pa se lahko v njem naučimo dialektično vztrajati.

Tako vztrajanje je naperjeno tudi proti kapitalizmu, saj smo zaradi njega vselej pripravljeni plačati določeno ceno, ki je kapitalizem nikoli ne bo znal vgraditi v svojo ekonomijo. Morda je današnje paradoksno obdobje dokaz zapisanega. Ali kot je dejal Christopher Hitchens v knjižici z naslovom Pisma mlademu nasprotovalcu (Letters to a Young Contrarian, 2001): danes živimo v času, ko ljudje večji del svojega časa porabijo za iskanje potrditev in varnosti.

Zagovarjanje različnosti in drugačnosti je v takem svetu velikokrat zgolj sprenevedanje, kar je logično. Prav zato so ljudje pozorni, kaj kdo misli, manj pa, kako kdo misli. Zastopnikov teorije in kulture hendikepa, nasprotno, ne zanima, kaj kdo misli, saj nas zanima predvsem, kako kdo misli. Neodvisnost duha, dodaja Hitchens, ima svoje oprijemališče natanko v tem.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
3 x komentirano